Ob stoti obletnici Proustove smrti pri Beletrini izhaja komplet, ki bo vseboval cikel Iskanje izgubljenega časa, v odličnem prevodu Radojke Vrančič, in Petinsedemdeset listov, ki jih je mojstrsko prevedla Katarina Marinčič.
Iskanje izgubljenega časa, ki obsega sedem romanov, v katerih spremljamo glavnega junaka Marcela, njegovo družino in francoske petičneže, med katerimi se giblje, včasih bolj, drugič manj spretno. Svet, ki ga obdaja, opazuje s skrajno natančnostjo; naj gre za oprezanje za kulisami zunanjega blišča ali izpostavljanje slabosti znancev. Sčasoma v laskanju ugleda hinavščino in prazno govoričenje, ljubosumje pa prepozna kot katalizator ljubezni. Prej kot sledenje strnjeni naraciji je branje Proustovih romanov gurmansko doživetje, študij etimologije in likovne umetnosti, obiskovanje predstav in vrvež salonskega življenja, predvsem pa pisateljevo vztrajno iskanje utehe v čutnih užitkih in hrepenenje po lepoti.
Petinsedemdeset listov je pravi skriti literarni zaklad, saj je besedilo, ki obsega okrog 100 strani, dolgo časa veljalo za izgubljeno. Besedila so bila izvorno napisana okrog leta 1908, približno takrat, ko je Proust začel snovati Iskanje izgubljenega časa, ki je v sedmih romanih izšlo med letoma 1913 in 1927. Petinsedemdeset listov je hranil znameniti založnik Bernard de Fallois, ki je med drugim poskrbel za posthumno objavo številnih Proustovih del, vključno z nedokončanim romanom Jean Santeuil. Petinsedemdeset listov, ki jih je Fallois prvič omenil leta 1954 v predgovoru k Proustovi zbirki esejev in jih označil za dragocen vodnik k razumevanju Iskanja izgubljenega časa, pa se dolgo časa ni pojavilo, in šele predlani, tri leta po založnikovi smrti, so bili odkriti v njegovih arhivih in nato objavljeni.
