Hrvaškega pisatelja Zorana Ferića (1961) smo v slovenščini lahko brali že večkrat, pri Beletrini je leta 2001 izšel izbor iz njegove kratke proze Blues za gospo z rdečimi madeži. Tokrat se v prevodu Mateje Komel Snoj predstavlja z monumentalnim romanom Potujoče gledališče, ki se pne na kar 600 straneh in je originalno izšel leta 2020, kritiki pa so ga nemudoma označili za enega izmed najboljših hrvaških romanov, objavljenih v 21. stoletju, in pravi »nacionalni roman«. Osnova romana je razvejana in večplastna družinska saga, ki temelji na biografski zgodbi avtorjevih prednikov po očetovi in materini strani, zaznamuje pa jo burno dogajanje širše evropske zgodovine 20. stoletja.
Prevajalka Mateja Komel Snoj ob tem pojasnjuje: »Kdor pozna literaturo Zorana Ferića oziroma je prebral vsaj katerega od njegovih romanov ali zbirk kratke proze, verjetno ni pomislil, da se bo ta pisec v svojih zrelih letih lotil obsežne družinske sage. A storil je prav to – in z romanom Potujoče gledališče bralce ne samo presenetil, temveč tudi navdušil. Drobce iz življenja svojih prednikov po očetovi in materini strani, katerih usode so vse prej kot vsakdanje, po drugi strani pa v marsičem simptomatične za hrvaško in širšo evropsko zgodovino 20. stoletja, je sestavil v pisan mozaik iz majhnih dogodkov ali, bolje, majhnih vzrokov, ki imajo hude posledice. Potem ko v bolj ali manj realističnih razsežnostih ter številnih romantičnih, nostalgičnih in predvsem duhovitih epizodah obnovi 'družinski spomin' – ko stečejo vse solze in vsa kri, ko se zgodijo vsi objemi in poljubi ter končajo vse poti daljnih prednikov –, se začnejo 'prizori iz zakonskega življenja' staršev in hkrati precej neprizanesljiva avtobiografska poglavja z vsem, kar smo tako ali drugače doživeli tudi sami. Skoraj šeststo strani pravih 'zgodb', živahnih dialogov, filozofskih premislekov in ironičnih komentarjev priporočam v branje, če ne zaradi drugega, zaradi njihovega konca, ki nas ne vrne samo na začetek romana, ampak vsaj v razmišljanju tudi na naš lastni 'začetek'. Potem lahko zajamemo sapo in ...« Gledališče deluje kot metafora za oder, na katerem se odigrava zgodovina v vsej svoji veličastni neizprosnosti, bogatost dogajanja, dialogov, premislekov in ironičnih komentarjev pa pred nami gradi veličasten in nepozaben roman. Naj se zastor dvigne!
Zoran Ferić (1961, Zagreb, Hrvaška) je predstavnik nove generacije hrvaških pisateljev. Prejel je več nacionalnih nagrad, med drugim leta 2001 nagrado Jutranjega lista za najboljše prozno delo za roman Kalendar Maja, njegova dela so prevedena v več jezikov. Pri Beletrini je izšla njegova zbirka kratkih zgodb Blues za gospo z rdečimi madeži.
Vabljeni!
Dogodek je del kulturnih dejavnosti v knjigarni, ki jih sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
