Ni na voljo

Brez verzov, brez rim - antologija slovenske pesmi v prozi

Več Avtorjev

Prelistaj knjigo

Zbirka:: Beletrina
Kategorije:: Razprodane knjige

Slovensko leposlovje

Poezija
Ocena bralcev:

Trda vezava razprodano

Leto izida

2011

Št. strani

376

ISBN

978-961-242-381-0

39,00 €
E-knjiga

Leto izida

2011

Št. strani

376

ISBN

978-961-242-914-0

29,99 €

To je prvi antološki izbor slovenske pesmi v prozi, te hibridne, med poezijo in prozo, med liriko in epiko »sprehajajoče se«, celostno sploh še neraziskane in tudi sicer premalo upoštevane, če že ne podcenjene pesniške oblike, ki jo je Baudelaire s svojimi Petits poèmes en prose (1869) že davno dvignil na enakovredno raven z verzno pesmijo in ji tako utrl pot v svetovno poezijo. Antologija prinaša 168 daljših in krajših besedil 54 avtorjev od Janka Kersnika, začetnika naše prozne pesmi, do najmlajšega, Robija Simoniška, čigar prva pesniška zbirka je izšla leta 2003, druga, iz katere sta vzeti izbrani besedili, pa leta 2008. V tej množici besedil in avtorjev izstopajo z najobširnejšimi izbori najizrazitejši predstavniki naše pesmi v prozi: Kersnik, Cankar, Pregelj, Podbevšek, Kosovel, Kocbek, Brvar, Svetina, Debeljak in Mozetič. Živi avtorji so svoje izbore opravili sami. Zaradi procesa vse večje prozaizacije, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zajel tudi slovensko poezijo in ki se z nezmanjšano intenziteto nadaljuje v naš čas, vprašanje pesmi v prozi danes tudi pri nas ni več samo vprašanje konkretne oblike, ampak vprašanje usode poezije sploh. Zato je skrajni čas, da se naša literarna teorija, publicistika in kritika, doslej še vedno preveč ekskluzivno zazrte v verz kot poglavitno poetično merilo, navsezadnje »okorajžijo«, se reflektirano odprejo problematiki nezadržne prozaizacije slovenskega pesništva, s tem pa tudi problematiki pesmi v prozi in njeni aktualizaciji. Pričujoča antologija je le nujen korak na tej poti.

Na vprašanje, zakaj je potrebna takšna antologija, urednik, pesnik in avtor spremne besede Andrej Brvar neposredno odgovarja: »Zato, ker slovenska pesem v prozi celostno sploh še ni raziskana in ker je tudi sicer premalo upoštevana, če že ne podcenjena glede na svojo količino, kakovost in pomen.« Pri sestavljanju izbora se je urednik držal omenjenih treh kriterijev in že na prvi pogled nedvomno zadostil količini, saj je izbor pester in obsežen. V njej so prostor našla tudi danes manj znana imena. Prvi poskusi pesmi v prozi pri nas segajo vse do Janka Kresnika. Prav on je po zgledu Baudelaira, Turgenjeva in Mažuranića v slovensko književnost vpeljal novo, hibridno pesniško obliko, zato je poleg Cankarja, Preglja, Kosovela in Kocbeka zastopan z največjim številom primerov. Izbor sledi letnicam rojstva vključenih avtorjev, tisti še živeči pa so sami odbrali svoje primerke. Dragocen dodatek poeziji je spremna beseda, v kateri Brvar reflektira zgodovino in recepcijo oblike pri nas ter ugotavlja, da je »njen razmah sovpadal z obdobji, ko smo se kot narod počutili dovolj varno, svobodno in igrivo«. Pomenljivo, če pomislimo, da oblika prav danes doživlja svojevrsten preporod. Ana Geršak