Na prvi pogled se zdi, da ima Gogolj dva obraza: običajno ga predstavljajo kot družbenokritičnega realista ali kot religioznega fanatika, a natančnejši pogled v njegovo zapuščino razkrije, da na mestu, kjer bi morala stati jasna avtorjeva podoba, pravzaprav zeva ogromna vrzel. Tokratni izbor Gogoljeve proze priča ravno o tej vrzeli, o avtorjevi nemoči, da bi samega sebe v celoti ubesedil in razkril, ter o izjemni literaturi, ki se je rodila prav iz te nemoči in strahov. Odlična »maloruska« in »peterburška« proza na eni ter avtorjeva pozna publicistika s tragičnim neuspehom nadaljevanja Mrtvih duš na drugi strani sta namreč le zrcalni podobi ene in iste izjemne ustvarjalne usode ter tragične življenjske poti.

Preberi več