Nagrajenec je v pogovoru s študenti v avditoriju svoje alme mater dejal, da je ta velika nagrada za književnost zanj zelo osebna, saj je sofijska univerza, na kateri je diplomiral leta 1994, močno zaznamovala njegovo življenje. »Nagrada, ki jo prejemam danes, je verjetno za knjige, ki sem jih napisal doslej. Ali kot spodbuda za besede, ki jih moram še napisati. A pomembnejša od tega je tista želja, tisti tihi obup in tisto negotovo upanje, da lahko s svojimi besedami za nekaj časa ustaviš ali vsaj upočasniš razkrajanje sveta. Ustvariti smisel za tistega, ki je izgubil smisel. Da potolažiš vsaj eno osebo. Spregovoriš o tem, kar običajno zamolčimo. In da ti bralec reče: 'To je bila moja zgodba, a sem jo zakopal pregloboko vase.' Ali pa je upanje, da boš na koncu zapisal nekaj dobrih besed,« je v svojem govoru med drugim dejal Gospodinov.
Univerza sv. Klimenta Ohridskega v Sofiji – najstarejša bolgarska univerza, ustanovljena leta 1880 – podeljuje prestižno veliko nagrado za književnost od leta 1999, in sicer vsaki dve leti za celostno literarno delo uglednega bolgarskega avtorja oziroma avtorice. Pred Gospodinovom so jo prejeli Vera Mutafčieva, Boris Hristov, Jordan Radičkov, Ivajlo Petrov, Konstantin Pavlov, Anton Dončev, Valeri Petrov, Georgi Mišev, Dončo Cončev, Bojan Biolčev, Dimitar Šumnaliev, Ivan Canev, Ekaterina Josifova, Ivan Teofilov, prof. Kiril Topalov, Bojko Lambovski in Teodora Dimova.
Georgi Gospodinov (rojen leta 1968 v Jambolu), je bolgarski pesnik, pisatelj in dramatik, najbolj prevajan in nagrajen sodobni bolgarski pisatelj. »Gre za enega najpomembnejših evropskih pisateljev današnjega časa,« je o njem zapisal argentinski pisatelj in zgodovinar branja Alberto Manguel.
V svet literature je vstopil s pesniškima zbirkama Lapidarij (1992), za katero je prejel nacionalno nagrado za najboljši literarni prvenec, in Češnja nekega naroda (1996), za katero mu je Društvo bolgarskih pisateljev podelilo nagrado za najboljšo knjigo leta. Sledile so pesniške zbirke Pisma Gaustinu (2003), Balade in bolezni (2007), Tam, kjer nismo (2016).
Mednarodni preboj je dosegel z romanesknim prvencem Naravni roman (1999), ki je izšel v 25 jezikih (v slovenščini leta 2005 pri Študentski založbi). Za drugi roman Fizika žalosti (2012), ki je luč sveta ugledal v 20 jezikih (v slovenščini leta 2015 pri Beletrini), je prejel več nacionalnih nagrad, med drugim za najboljši roman leta (2013). Ovenčan je bil z mednarodno književno nagrado Jana Michalskega (2016) in s srednjeevropsko nagrado Angelus Literature Central Europe Prize (2019).
Za roman Časovno zaklonišče (2020), ki је bil do zdaj preveden v več kot 30 jezikov (v slovenščini je izšel leta 2022 pri Beletrini), je leta 2012 prejel nagrado za bolgarsko knjigo leta in istega leta tudi italijansko književno nagrado strega. Poleg tega se je v Italiji istega leta v glasovanju 620 italijanskih književnih kritikov, novinarjev s kulturnega področja, pisateljev in prevajalcev uvrstil na sam vrh prevedenih del v tem letu. Roman je bil uvrščen na New Yorkerjev seznam najboljših knjig v letu 2022. Leta 2023 je roman prejel mednarodno nagrado booker.
Objavil je tudi več knjig kratkih zgodb: In druge zgodbe (2001), Oh, Henry (2007), In vse je postalo luna (2013), Nevidne krize (2013), Vsa naša telesa (ultrakratke zgodbe) (2018).
Gospodinov, ki se ponaša tudi z doktoratom iz književnosti (doktoriral je na temo filma v bolgarski književnosti), je napisal tudi dve drami – D. J. (2004; razglašena je bila za najboljšo bolgarsko dramo leta) in Apokalipsa prihaja ob 18. uri (2010; prejela je nagrado asker za najboljše dramsko besedilo leta).
Njegovo neumorno eksperimentiranje z različnimi žanri obsega še libreto za Vesoljsko opero (izvedena leta 2015 v Poznanu) in grafični roman Večna muha (skupaj s slikarjem N. Toromanovom). Slepa Vajša, kratka animacija v režiji Teodora Uševa po njegovi kratki zgodbi, je bila leta 2017 nominirana za oskarja. Je tudi avtor scenarijev za kratke igrane filme, med drugim za Omleto, ki je leta 2009 prejela posebno nagrado žirije na filmskem festivalu Sundance v okviru mednarodnega tekmovalnega programa kratkega filma. Je tudi soavtor književnih mistifikacij Bolgarska hrestomatija (1995) in Bolgarska antologija (1998). Skupaj s hčerko Rajo je napisal in ilustriral otroško knjigo Svatbe živali in stvari (2015).
