Andreja Capobianca smo povprašali katero glasbo povezuje s svojim političnim krimičem, ki je letos izšel v sklopu zbirke Žametna Beletrina. Na ta način smo ustvarili zvočno kuliso, ki priskrbi temačno, divjo in mestoma shrljivo atmosfero za bolj doživeto branje … ponudi pa tudi nov uvid v njegovo pisanje.
Zvočni kazalki, ki se navezuje na njegovo knjigo Kdo je ubil SEKS? lahko prisluhnete na našem profilu platforme Spotify. Kako je prišlo do izbora glasbe in kako se ta povezuje s samo knjigo pa v intervjuju z avtorjem.
V vašem romanu so zelo pogoste direktne navedbe glasbe, ki jo poslušajo vaši liki. Če bi morali na kratko opisati glasbeni okus glavnih likov, kako bi ga opisali?
Andrej Capobianco: Rahlo melanholični rock. Ta zvrst mi je zelo všeč, čeprav sem ljubitelj tudi malo tršega rocka in bluesa.
V kakšni meri glasbeni okus vaših likov odzvanja vaš glasbeni okus? Bi sploh lahko v knjigo umestili glasbo, ki vam ni blizu?
Andrej Capobianco: Pesmi, ki sem jih uvrstil v ožjo playlisto Kdo je ubil SEKS? so mi zelo pri srcu. Gre za "soundtrack", glasbeno spremljavo, mojega življenja. Nekatere pesmi sem omenil v knjigi ker njihov naslov ali besedilo odraža trenutno razmišljanje likov in sproži asociacijo o tem, kar sem jim dogaja. Nekatere druge »naključno« predvaja radio. Na primer, pesmi o ponedeljkih (I don't like Mondays, Rainy Days and Mondays, itd.), ki mi niso glasbeno posebej blizu.
Na vaši playlisti se samo ena izvajalka – in sicer Lana del Rey – pojavi štirikrat, v knjigi pa celo šestkrat. Zakaj je vloga njene glasbe tako ključnega pomena v vaši kriminalki?
Andrej Capobianco: Lana Del Rey je najljubša izvajalka osrednjega lika romana Kdo je ubil SEKS?, "milenijiske" detektivke Anite Fikač, zato se pojavlja večkrat na playlisti kot ostali izvajalci. Obe imata močan karakter, sta samozavestni in emancipirani ženski, z rahlo melanholičnim podtonom. Lano del Rey tudi sam veliko poslušam. V juniju sem se prvič udeležil njenega koncertu v Milanu.
Precej všečno je polemiziranje likov z glasbeniki, če smem citirati: »Kreten, življenje je že tako ali tako polno težav. Ni si jih treba še želeti,« v navezavi na pesem Vita Spericolata Vasca Rossija. Počnete to tudi sami oziroma poznate koga po katerem ste povzeli ta vedenjski vzorec?
Andrej Capobianco: Res se občasno šaljivo opredelim do besedil pesmi, ki jih poslušam. Vasca Rossija, legendo italijanskega rocka, sem poslušal, ko sem odraščal v Rimu. Z besedilom pesmi Vita Spericolata, ki jo je pogosto predvajal radio, pa je polemizirala moja mama. Vascovo hrepenenje po vznemirljivem življenju, ki naj bi bilo "polno težav", ji je bilo nerazumljivo in nerazumno.
Samo en slovenski glasbeni avtor si je prislužil mesto na vašem seznamu, italijanskih je – nasprotno - kar nekaj. Kako se ta odnos med obema državama povezuje z vami in kako pomemben je za knjigo?
Andrej Capobianco: Glasbeni okus se spreminja tekom življenja, vendar manj kot bi človek pričakoval. Odraščal sem v Italiji, kakor Rado, pripovedovalec mojega romana. Oba sva imela v ušesih veliko več italijanske kot slovenske, ali "Jugo", glasbe. Klasične italijanske popevke mi sicer nikoli niso bile blizu, rad pa imam rockerje kot sta Vasco Rossi in Ligabue, ter blues-rockerja Zucchera. Vlado Kreslin je edini slovenski izvajalec, ki sem ga zares vzljubil po moji selitvi v Slovenijo, čeprav cenim tudi Big Foot Mamo in Siddharto.
V romanu se pojavi tudi kultna ljubljanska pesem Belih vran, ki odjekne ravno na Nebotičniku? Je kakšen poseben razlog za to usklajenost lokacije z glasbenim ozadjem?
Andrej Capobianco: Gre za opis prizora iz Radovih nočnih mor. Pesem Belih vran se mi je zdela najbolj primerna glasbena spremljava, saj Rado beži pred zasledovalci in se znajde na terasi na vrhu nebotičnika. Morda mi je zvenela v ušesih ker jo redno prepevajo navijači Olimpije; v času pisanja knjige sva s sinom Ivanom obiskala derbi Olimpija - Maribor.
Če bi morali izbrati samo eno pesem, ki bi jo lahko poslušali do konca življenja – katera bi bila?
Andrej Capobianco: Uf, ta je pa težka! Vsake pesmi bi se prej ali slej naveličal, če bi bila edina, ki bi jo lahko poslušal do konca življenja. Pogosto se vračam k Under the Milky Way od manj znane avstralske skupine The Church; tega starega komada se še nisem naveličal. Vendar če bi moral izbrati eno samo pesem bi to bila Blues power Erica Claptona, v "live" izvedbi albuma Just one night. Vsakič, ko jo poslušam, me spravi v dobro voljo in me napolni z energijo. Morda tudi zato, ker imam nepozabne spomine na Claptonov rimski koncert iz časov, ko je posnel omenjeni album v živo. Takrat je Eric igral kitaro kot bog.
Če bi morali izbrati samo eno pesem, ki bi se vrtela med branjem vašega romana – katera bi bila?
Andrej Capobianco: Born to die, Lane del Rey. Saj veste, Kdo je ubil SEKS? je knjiga o umoru, kriminalka. Hkrati pa naslov pesmi povzema usodo človeštva.
Poslušajte tukaj: Beletrinin Spotify - Zvočne kazalke: Andrej Capobianco in Kdo je ubil SEKS?
