Skozi življenje nas marsikdaj spremlja glasba, ki buči iz slušalk, zvočnikov, ulic in odrov, včasih pa samo odzvanja v naših mislih ali se od veselja dviga iz naših ust. Katera glasba je na življenjski poti spremljala Melito Forstnerič Hajnšek in kakšne razmisleke je podkrepila ali sprožila, lahko preverite v Zvočni kazalki, ki smo jo skupaj z avtorico ustvarili ob njenem sveže izdanem delu Taka nisem bila nikoli.
Zvočni kazalki lahko prisluhnete na našem profilu platforme Spotify, več o glasbeni kulisi, ki bi jo avtorica privoščila svoji knjigi pa v nadaljevanju.
Prvi del vašega seznama prežema klasična glasba, ki jo pogosto navajate tudi v knjigi – kakšno vlogo je igrala v vašem življenju?
Melita Forstnerič Hajnšek: V mladosti sem prisegala na rock, Pink Floyd, Deep Purple, Black Sabbath so bile moje najljubše skupine. Ko sem nekoč slišala Emerson Lake & Palmer in njihovo priredbo Slik z razstave - Pictures at an exhibition - Modesta Musorgskega, sem šla k izviru. In bila očarana. Moja ljubezen do klasike se je poglobila, ko sem bila kulturna urednica pri Večeru in prihajala v živ stik, tudi preko intervjujev, s skladatelji, glasbeniki, pevci, muzikologi. Zrela sem se zbližala s to glasbo, ki po krivici velja za mrtvo umetnost, elitistično. Mene je prebudila in me naredila senzibilnejšo. Ker je bilo moje poznavanje šibko, sem se poglabljala vanjo in strastno učila. Bil je izziv zame.
Ko sem bila sesuta in ranjena, so me nekateri klasični »komadi«, ki so jih navdihnili minevanje, bolečina, smrt, najbolj tolažili in opogumljali. Bolezensko nespečnost sem si zdravila s to muziko in posnetki koncertov, oper.
»Kjer koli smo,« je John Cage napisal v svoji knjigi Tišina, »je večidel tega, kar slišimo, hrup. Ko ga ignoriramo, nas moti. Ko mu prisluhnemo, nas prevzame.«
Na vašem seznamu se pojavi skladba Lacrimosa, Dies irae, ki igra zvočno kuliso v filmu Rekviem za L, sedaj pa se kot nekakšna vzporednica preslika v vaš narativ. Ima skladba za vas simbolični naboj?
Melita Forstnerič Hajnšek: Poljski skladatelj Zbigniew Preisner je že dolgo eden mojih najbližjih. Že od filma Krzysztofa Kieślowskega Tri barve (1993/94). Requiem for My Friend, katerega del je tudi Lacrimosa, je Preisner posvetil prav Kieślowskemu. Pogosto se vračam k tej glasbi, ker mi izostri čute in me vrže v neko mistično ekstatičnost. Toliko naboja je v njej, toliko aosciacij na intimne dogodke, prelomnice ... Hkrati povezuje in pomirja, pa tudi razkraja in boli.
Moja zadnja Lacrimosa, na to sem predvsem mislila, ko sem jo dala na seznam, pa je iz filma Tree of Life Terrencea Malicka, filma, ki me je vrgel s tira podobno kot me je moja bolezen.
Kot ste opazili iz izbora, imam rada soprane, visoke lege, najvišje, če niso preostri. Tudi v Goreckem so. S tako osupljivo tragično milino so prežeti. Globoko me ganejo. V mladosti sem bila sama sopranistka v zboru.
V knjigi opisujete, da ste med poslušanjem Mahlerjeve Pete simfonije, ki se jo pogosto opisuje kot zaznamek skladateljevega prehoda iz žalovanja v srečo, zajokali. Menite, da se lahko preko skladb povežemo s počutjem skladateljev, avtorjev, se najdemo v njihovih čustvih?
Melita Forstnerič Hajnšek: Absolutno se povezujemo s skladateljem in pri klasični glasbi mi je vedno izzivalno poznati ozadje, genezo glasbe, življenjsko zgodbo komponista. Rada primerjam različne izvedbe skozi čas. Mahler se mnogo bolj odtisne vate, če popotuješ z njim po meandrih njegovega življenja, njegove alpske pokrajine in njegove duše. Tudi ob njem se vedno spomnim filma: Viscontijeve Smrti v Benetkah po delu Thomasa Manna. Prav Adagietto iz 5, simfonije je v filmu. Imela sem ga nenehno v slušalkah, ko sem bila v bolnišnici. Spominja me tudi na sodobni balet Smrt v Benetkah prijateljice koreografke Valentine Turcu v mariborskem Baletu SNG.
Straussove Zadnje pesmi me zmeraj razjočejo, katarzične so in tolažijo. Navdihnile so tudi sodobnega ameriškega skladatelja Petra Lebersona, ki je za svojo ženo, mezzosopranistko, napisal Neruda Songs. Polne so miline, onkraj zemeljskih skrbi. In Neruda se tudi znajde v eni od mojih zgodb, ki prekipeva od muzike.
Potem pa so tu še izvajalci in dirigenti, ki te v nekem obdobju zaznamujejo in vdihnejo glasbi še dodaten čar. Taka silovita sinestezija čutov se dogaja pri recepciji te glasbe. Ves perceptivni aparat je na preži.
Ta glasba resnično zdravi, kot je mene zdravilo v obdobju bolezni pisanje o njej.
Pesem Gracias a la vida povežete z zgodbo Pabla Nerude, katerega pravite, da ne pustijo umreti. Kakšen je vaš komentar na »nesmrtnost« zgodovinskih osebnosti?
Melita Forstnerič Hajnšek: Moja asociacija z obema latinskoameriškima velikanoma, Mercedses Sosa in Pablom Nerudo, je v bistvu povezana z minljivostjo, ne toliko z njuno nesmrtnostjo. Kot pišem v knjigi, sem bila na enem zadnjih koncertov argentinske La negre na festivalu Lent, ko je diva že vidno usihala. Na Nerudovi Isli negri, kjer naj bi umrl, pa sem ob njegovi smrtni postelji razmišljala o skorajda neetični nesmrtnosti nobelovca, ki ga njegovi rojaki ne pustijo umreti. Štirikrat so ga prekopali in še vedno ne poznamo vzroka njegove smrti.
In še ena asociacija na Gracias a la vida: ko sem bila na čarobni turneji s Carmino Slovenico v Čilu in Argentini, s korpusom, ki je prinesel v ta prostor toliko novega, subverzivnega, unikatnega, je na stadionu v Mendozi zazvenela druga hvalnica življenju, Missa Criolla, iz deset tisoč grl.
Tudi Carminin komad Ludo Đore iz cikla Balkanika sodi v kontekst osupljivih realnih prostorov - »balkanske atlantide«.
Z odlomkom iz Ne daj se, Ines pričnete poglavje o odnosu staršev. Obstaja glasba, ki vas še posebej spomni na otroštvo, mladost?
Melita Forstnerič Hajnšek: Vsekakor, kar zadeva mamo, Arsen Dedić in Rade Šerbedžija, kar se tiče očeta, pa Balašević. Na našem prvem Philipsovem gramofonu so se vrteli singli Cuneta Gojkovića in Đorđeta Marjanovića, celo Marš na Drini, zame tedaj čisto mimo.
Tisti verz iz pesmi, ki je danes že kar zlajnana, Ja neću imati s kim ostati mlad ako svi ostarite, pa je močno zaznamoval mojo generacijo in tisti zeitgeist. Vsi smo se ljubili takrat z Ines od Triglava do Vardarja.
Dedićevega komada Pusti me, da spavam v izvedbi Gabi Novak, pa se nazadnje spomnim izpred desetletja iz srhljive gledališke predstave zagrebškega gledališča Gavella Fina mrtva dekleta v režiji Oliverja Frljića.
Vaš seznam glasbe je tudi jezikovno raznolik. Bi lahko dejali, da sam jezik vpliva na vzdušje pesmi?
Melite Forstnerič Hajnšek: Pri meni je jezikovna raznolikost pogojena z lingvistično izobrazbo, pa najbrž tudi s šestimi celinami, ki sem jih prepotovala. Kot romanistka sem absolutno morala vključiti dve francoski skladbi. Anne Sylvestre in njena O ljudeh, ki dvomijo, se mi zdi tako ključno besedilo našega časa. Jardin d'hiver našega Bossa De Novo pa mi je ljuba zaradi Primoža Viteza, pa mojega sotrpina v bolezni, Draga Ivanuše, Mitje Vrhovnika Smrekarja, pa tudi zaradi najbolj ganljivega come backa v zgodovini francoskega šansona: avtor Henri Salvador je z njo doživel uspeh pri poznih osemdesetih.
In edina slovenska – Zarjavele trobente Lačnega Franza? Zoran Predin je bil moj sosošolec na gimnaziji. Bili smo ena taka srečna, nemirna generacija.»Uspavani na predvečer velikih prelomov«, kot mi je Predin rekel v enem davnem intervjuju za Teleks.
Če bi morali izbrati samo eno pesem, ki bi jo lahko poslušali do konca življenja – katera bi bila?
Melite Forstnerič Hajnšek: Kot smo ljudje danes polimorbidni, kar pomeni, da imamo več bolezni in diagnoz hkrati, smo tudi polimuzikalni. Ne morem se odločiti za eno samo pesem. Nikakor.
Če bi morali izbrati samo eno pesem, ki bi se vrtela med branjem vašega dela – katera bi bila?
Melite Forstnerič Hajnšek: Mogoče Child in time v neprekosljivi klavirski priredbi mojega gimnazijskega sošolca, jazzovskega pianista in pedagoga, Dejana Pečenka.
Ali pa Arvo Pärt in njegova Ogledalo v ogledalu. Ali Keith Jarret in Köln Concert. Ali Nina Simone in njen Divji veter ali Mahalia Jackson in Trouble of the world ... Joj, najbrž ne smem širiti že tako dolgega seznama.
Ne morem se odločiti. Morda pa Mahlerjeva 9. simfonija, ki sem jo nazadnje poslušala pred letom dni v Bukarešti v tisti neverjetni Dvorani Palači, s katero je Ceausescu zakril in izničil kraljevo palačo.
Poslušajte tukaj: Beletrinin Spotify - Zvočne kazalke: Melita Forstnerič Hajnšek in Taka nisem bila nikoli
