Marmor je zbirka, ki prinaša izčiščeno poezijo, ranljivo in hkrati igrivo. Pesničin ton je izrazito mil, a ne na vsiljiv, lepodušniški način, sporočilo njenih pesmi pa premišljeno, natančno in predvsem – lucidno. Avtorica brezkompromisno razpira vprašanja, ki jih pred nas postavlja bivanje. Njena poezija je inteligentna, do neke mere celo intelektualna, a tudi polna zračnosti, nežnosti, sočutnosti – in zmeraj na svetli strani življenja. Abstrakcijam ne kljubuje z našpičeno družbenokritično ostjo, temveč se z njimi raje domiselno poigra, kot v ciklu predmetnih pesmi o geometrijskih likih. Verzi iz Marmorja zato kljub svoji ranljivosti ne podležejo malodušju. Prav nasprotno: iz neposrečene alegorije lahko ustvarijo čudovito metaforo. Iz opoteče ljubezni, na primer, tisto, ki se sreča kot osmica – pa čeprav le v oddaljenih bližinah. Pomembno pa je, da nikoli ne postane kot ričet, »nasitna in za vse,« temveč ostane nenehno iščoča in edinstvena. Kot dotiki marmornih kipov.
