Beletrina

Tina Kozin, kritičarka, pesnica in novinarka, in Urban Vovk, knjižni urednik, sta Nika Grafenauerja začela obiskovati v začetku apokaliptičnega leta 2020. Že kmalu po tem, ko je padla prva »klapa« načrtovane avtobiografije tega nadvse pomembnega Slovenca, pesnika in misleca neizmerne širine in globine, je v proces dela odločno zarezala pandemija in posledično ukrepi, ki so za lep čas onemogočili žive stike med njimi. Tako kot so se v letošnjem in minulem letu razstavila naša življenja, je tudi knjiga velikanovih spominov prevzela fragmentarno obliko, v kateri si njegova lastna življenjska pripoved poda roko z mislimi, ki so jih o njem izpovedali njegovi bližnji sorodniki, prijatelji in sodelavci v vseh ključnih fazah pesnikove življenjske poti – obdobja svobodnjaštva, zavzetega uredniškega dela na Mladinski knjigi, angažmaja na Novi reviji v času slovenskega osamosvajanja in ustanavljanja samostojne države. Ohranjeni dokumenti – od prvih revijalnih objav do različnih aktivističnih pobud in dopisov – ter slikovno gradivo dajejo pričevanjem dodatno zgodovinsko težo, saj so pomemben dokument časa, ki je nespregledljivo zaznamoval našo sedanjost in … prihodnost.