Poljski pesnik Tomasz Różycki (1970) se predstavlja s knjigo Teorija praznine v prevodu Jane Unuk. Pričujoči izbor, ki ga je avtor pripravil sam, vsebuje pesmi iz večine od njegovih osmih pesniških zbirk od Vaterlanda (1997) do Čebelarjeve roke (2022), izdanih v času njegovega četrtstoletnega pesniškega ustvarjanja, dodan pa jim je še esej o prevajanju poezije, ki ga je avtor napisal posebej za to izdajo. Njegove pesmi so prevedene v več kot deset jezikov, je prejemnik nagrade sklada Kościelskih in nagrade Josifa Brodskega Zeszytov Literackih, uveljavil pa se je tudi s prevodi Stéphana Mallarméja in Arthurja Rimbauda.
Pesnikova teorija praznine, do roba napolnjena z odsotnostjo, je polna vprašanj o minljivosti, obstoju in o tem, kaj pride po njem. Pri tem ni obupana ali prestrašena, temveč se pogosto zasanjano ozira za mogočim, za tistim, kar čaka za obzorjem, na bregu jezera, na papirju med črkami.
