Meja je ena redkih tovrstnih literarnih umetnin: knjiga potovanj, ki je v resnici zbirka čudes. — Los Angeles Review of Books
Bolgarsko-turško-grško obmejno območje je eno najbolj nepoznanih in redko raziskanih delov Evrope. Divja narava v sebi nosi spomine na burno zgodovino teh krajev, od rimskih časov, ko je bil v te kraje izgnan Ovidij, pa vse do razpada Osmanskega imperija, hladne vojne in danes, ko po gozdovih Strandže poti iščejo begunci, ki tako kot mnogi pred njimi na drugi strani meja iščejo boljši jutri. Obrobje Evrope, prepredeno s starimi rimskimi cestami, še vedno priča o preteklih obdobjih; v prepadnih gozdovih se skrivajo tračanska grobišča, v hribih samostani, na gozdnih jasah pa častilci ognja. Avtorica se v knjigi ne giblje le na meji med svetovi, med celinami in političnimi sistemi, temveč, izhajajoč iz prostora, raziskuje tudi meje med resničnim in intuitivnim, med zavednim in nezavednim. Njeni vodiči na potovanju v prostoru in času so tisti, ki se od nekdaj gibljejo med omenjenimi svetovi; tihotapci, lovci na zaklade, gozdni čuvaji, prebivalci izginjajočih vasi, begunci. Zanima jo namreč, kaj imajo o meji povedati tisti, ki jo naseljujejo, izkaže pa se, da obrobje s svojimi zgodbami veliko pove tudi o tistem, kar se šteje za center.
Roman je prevedla Petra Meterc.
Kapka Kassabova (1973) je otroštvo preživela v Bolgariji, leta 1992 se je z družino preselila na Novo Zelandijo, leta 2005 pa na Škotsko. V svojih delih raziskuje odnose med kraji in ljudmi, geopolitična obrobja, stičišča in križišča kultur, najpogosteje na Balkanu. Poleg devetih proznih del, za katere je prejela kopico nagrad, je doslej izdala tudi štiri zbirke poezije in redno objavlja v časopisih in revijah, denimo The Guardian in The Times Literary Supplement, njena dela pa so bila prevedena v več kot dvajset jezikov.
Pogovor z avtorico je vodila Mojca Mavec, roman je bralno interpretirala dramska igralka Maja Kunšič.
