Pozabila sem vse jezike, ostal mi je samo krik. — odlomek iz knjige
Tatiana Țîbuleac (1978) se je rodila v Kišinjevu. Na Državni univerzi Moldavije v Kišinjevu je študirala novinarstvo in komunikologijo. Nekaj časa je delala kot televizijska poročevalka in voditeljica informativnih oddaj na kišinjevski neodvisni televiziji PRO TV in bila sodelavka Unicefa. Leta 2008 se je preselila v Pariz, kjer živi še danes. Literarni prvenec Tatiane Țîbuleac je bila zbirka kratke proze Moderne fabule (2014). Za svojo drugo knjigo, roman Poletje, ko je mama imela zelene oči (2017), je prejela nagrado Društva pisateljev Republike Moldavije in nagrado revije Observator Cultural. Knjiga je bila v prevedena v francoščino, norveščino, nemščino, poljščino in španščino; slednji prevod (2019) je bil odlikovan z nagrado Casino de Santiago za evropsko romanopisje. Za svoj drugi roman Stekleni vrt (2018) je avtorica prejela nagrado EU za književnost; preveden je v francoščino, španščino, katalonščino, hrvaščino, albanščino in bolgarščino. Tatiana Țîbuleac je za svoje literarno ustvarjanje prejela državno nagrado Republike Moldavije.
Dogajanje v Steklenem vrtu je postavljeno v osemdeseta leta prejšnjega stoletja takratne nekdanje sovjetske republike Moldavije, ko je že slutiti, da bo prišlo do sprememb meja in političnih sistemov. Spremljamo otroštvo romunsko govorečega dekleta Lastočke. Iz vaške sirotišnice jo k sebi v Kišinjev vzame Rusinja, ki se preživlja z zbiranjem praznih steklenic. Ni povsem jasno, kaj jo je privedlo k temu, usmiljenje ali koristoljubje. Omeniti velja, da je v času Sovjetske zveze v Moldaviji prišlo do velike rusifikacije prebivalstva, ruščino so vsiljevali kot jezik sporazumevanja, Romuni pa so morali svoj jezik pisati v cirilici, tako da je tudi glavna junakinja tega romana razpeta med dvema jezikoma, dvema kulturama. Zgodba ni linearna, med seboj se prepleta več obdobij. Spremljamo Lastočkino nič kaj rožnato otroštvo v Moldaviji, najprej v vaški sirotišnici in potem v mestu, kjer skupaj z rejnico vsepovsod nabirata prazne steklenice, do odraslosti, ko odide v Bukarešto, da bi delala kot ginekologinja, in potem čas materinstva, ko mora skrbeti za hčerko, ki boleha za sindromom krhkih kosti. V Steklenem vrtu gre posebej izpostaviti zgodbe o malih ljudeh iz blokovskega naselja v Kišinjevu, ki v Lastočkino otroštvo, zaznamovano s travmami in neizpolnjenimi željami, prinašajo svetlobo in ki jih Tatiana Țîbuleac mojstrsko portretira. Večplasten roman bo poleg vsega naštetega slovenskemu bralcu približal Moldavijo, ki se nam včasih zdi zelo daleč, čeprav geografsko ni tako oddaljena.
Roman je prevedel Aleš Mustar.
Pogovor z avtorico je vodila Mojca Mavec, roman je bralno interpretirala dramska igralka Maruša Majer.
