Roman Ogenj črpa iz arhivskih dokumentov in pričevanj o življenjski zgodbi partizanke, kasnejše predstavnice jugoslovanske vlade po svetu, kustosinje in muzejske direktorice Štefke Cobelj. Konkretno zgodbo ene najbolj kontroverznih ptujskih osebnosti roman umetniško preoblikuje v metaforo 20. stoletja in tedanjih družbenih procesov. Izrisanemu literarnemu liku tragične kljubovalke in upornice v slovenski književnosti težko najdemo primerjavo. Roman s svojo inovativno zgradbo in drsečo pripovedno perspektivo obenem preizprašuje temeljno dilemo literature, namreč zmožnost fikcije pri rekonstrukciji neke zgodovinske resnice. To je roman o vzponu in padcu komunistične Jugoslavije, o notranjih paradoksih, nasprotjih in tragičnem propadu enega največjih družbenopolitičnih eksperimentov v Evropi 20. stoletja. Ogenj je freska časa, freska mesta Ptuj (ki je lahko vsako mesto), freska kolektivnega izbrisa, freska revolucije, ki na koncu požre svoje otroke. Možna je le na horizontu utopije abstraktnih idej in želja, v realnem svetu pa se nujno spremeni v ogenj in pepel.
Aleš Šteger (1973) je avtor knjig poezije, romanov, esejev in knjig za otroke. Je eden najbolj prevajanih sodobnih slovenskih literatov. Njegovo ustvarjanje pogosto sega prek literarnih mej k drugim umetnostim, npr. slikarstvu, arhitekturi, glasbi in filmu. Šteger je prejemnik mnogih nagrad, med njimi Veronikine (1998), Rožančeve (2007), Pretnarjeve (2021), nemške mednarodne nagrade za poezijo Horst Bienek (2016), švicarske mednarodne nagrade Spycher (2021), mehiške nagrade Siglo del Oro (2023) in nazadnje še francoske nagrade Prix Alain Bosquet (2024). Po romanih Odpusti (2014) in Neverend (2017) je Ogenj njegov tretji roman.
Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga v letu 2025 sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
