Naslov Proslavljanja in poslavljanja je tipično novakovska besedna igra, kjer ena sama črka ločuje hvalnice od posmrtnih žalostink. Podnaslov Literarnoin osebnozgodovinski eseji označuje zvrstni razpon te esejistične knjige – vse od refleksije literarnih umetnin vrste Novakovih kolegic in kolegov do odkritega, pogosto bolečega soočenja s ključnimi situacijami v lastnem življenju. V vrsti esejev avtor razkriva tragične usode svojih prednikov in sorodnikov v zgodovinskih vihrah 20. stoletja. Ena izmed rdečih niti te knjige je tudi kritični družbeni angažma, od navdušenega sodelovanja tega gimnazijskega »podmladka« v študentskem gibanju na začetku sedemdesetih let prek urejanja Nove revije v času političnega pogroma leta 1987 in obrambe Slovenije pred agresijo Jugoslovanske »ljudske« armade leta 1991 do reševanja lipicancev, boja za pravice »izbrisanih« in zaščite slovenščine pred monopolom angleščine. S to knjigo Novak izstavlja svoj etični (ob)račun. Esej je od izumiteljske geste Michela Montaigna hibridni žanr. Novakovi eseji so hibrid na kvadrat, saj se v čustveno močnih legah ponovno oglasi pesniška beseda, ki s svojim mojstrskim ritmom in evfonijo zveni kot korak Usode. Tu se avtor esejev, zbranih v knjigi Proslavljanja in poslavljanja, vrača v svoj materni jezik – poezijo.
Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec in mladinski pisatelj Boris A. Novak (1953) je zaslužni profesor Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je 25 let predaval primerjalno književnost in literarno teorijo. Objavil je 100 knjig, med njimi 30 prevedenih v tuje jezike. Prejel je številne nagrade, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2018.
