Ni na voljo

Golo mesto

Dušan Merc

Zbirka:: Beletrina
Kategoriji:: Razprodane knjige

Slovensko leposlovje
Ocena bralcev:

Trda vezava razprodano

Leto izida

2003

Št. strani

203

ISBN

978-961-6446-32-7

5,00 €
E-knjiga

Leto izida

2019

Št. strani

167

ISBN

978-961-284-655-8

4,99 €

Zgodba, ki odpira Merčevo prvo zbirko kratkih zgodb, je za Golo mesto na prvi pogled netipična. Netipična je, ker je skoraj nekakšna anekdota, torej precej direktno usmerjena pripoved o izbranem dogodku, na ravni sprotnega ubesedovanja in tudi finalnega poduka predrta s humorno ostjo. A kljub temu »Biti tujec, biti Fin(ec)« v Golem mestu ni tujek. Kar protagonista druži s protagonisti drugih zgodb, je prav naslovno tujstvo. Tokrat njegovo tujstvo res ni metaforično – tujec je, ker ne razume jezika, ne pa, recimo tako, življenja – in res tokrat ve, kaj hoče, in res je tokrat to, kar hoče, osnovna, vsem razumljiva potreba. Zato ga okolica tudi brez besed razume, drugi mu hoče v njegovem tujstvu celo pomagati. A vse je zaman, on, tujec, ne razume, »da se vrat ne bo dalo odpreti, ko jih zaprem«. V zgodbah, ki sledijo, so vrata že zaprta. Mesta so gola, niso več »kraj, kjer bi radi bili vedno skupaj«, temveč kraj, kjer je »vse tiho, pritajeno«, kjer zeva »prazen prostor«. (Seveda Merčeve osebe vedo, da je mesto metafora, ne verjamejo v bukolične rešitve, golo mesto ni nasprotje polne narave, je bistvo, merilo vseh stvari, ne glede na geografijo življenja. Osebe, ki so se v Golem mestu odločile izginiti, so za izničenje izbrale druga, večja mesta.) Prazen prostor se tihotapi v stare zakonske postelje, a tudi med mlade ljubezni, že v njih je nekaj iznakaženega. In večkrat dobi prazen prostor obliko smrti, dokončno praznega prostora. Vendar so tudi smrti v golem mestu gole, prazne, nihče jim ne vidi smisla, nihče ne ve, kaj je bilo narobe. Praznina je univerzalna in dokončna, ne le, da je ni mogoče zapolniti, tudi določiti jo je težko. Morda problema ni mogoče rešiti, ker ga niti definirati ni mogoče. In ga torej tudi ni mogoče natančno, minimalistično izpisati. Zato se zdi, da so zgodbe včasih ohlapne, da so redundantne in krožeče. A tudi, da imajo, zaradi praznega mesta problema, pravico do tega.

Dušan Merc (1952) slovenski pisatelj in učitelj, ki je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Sprva je bil zaposlen kot učitelj slovenščine, pozneje je bil dvaintrideset let ravnatelj Osnovne šole Prule. V svoji dolgoletni pisateljski karieri je izdal trinajst romanov, tri zbirke kratkih zgodb in knjigo esejev. Večkrat je bil nominiran za kresnika in nagrado Prešernovega sklada.

Več o avtorju

Z Merčevimi junaki ni moč sklepati niti bežnih znanstev, kaj šele prijateljstva: in sicer preprosto zato, ker so duhovno popolnoma otopeli. Skratka, so samo še mesene silhute, ki se takorekoč z odporom, naveličanostjo etc. prebijajo skozi lastne življenjske godlje oziroma zgodbe. No, s svojo ubijajočo praznino zares pritegnejo štiri (knjiga šteje dvajset zgodb, op.p.): "veseljak" iz druge redno hodi v kino, po predstavi pa prav tako redno pospi z biljeterko. A kaj ga venomer "gloda" pred, med in po njunem združitvenemu aktu? Le po čemu, vraga, vonjajo njene brisače ... "Veseljak" iz osme se na poti iz službe,. namesto domov k družini, "odpelje" z last minute ponudbo v Istanbul, od tam pa ... "Veseljakinja" iz enajste, mlada novinarka, pripravnica pri lokalnem časopisu odide (po urednikovi direktivi) na dan nedelje na vaško policijsko postajo, kjer naj bi naredila krajšo reportažo o delu tamkajšnjih policistov.In po dopoldanskemu "ničdogajanu", t.j. praznemu besedičenju in kolovratenju (s komandirjem) po rajonu, končno - dogodek: "Kje si, komandir, javi se, ja, kaj je, pojdi v Spodnje selo, pri številki 12 so našli v gospodarskem poslopju moško truplo." In kaj sledi? Dobesedno dolgočasno popoldansko bedenje pri mrliču. In navsezadnje, tu je še "žalobnjak" iz sedemnajste, penzionist, ki se je odpovedal ženskam (... s tem so samo težave ...) in se potem zaradi osamljenosti navezal na - miši. Pozor, čtivo za praznjenje "baterij". (Danijel Vončina, www.mladina.si)