Kaj te je prineslo na Beletrino, kako bi opisal svojo pot od filmskega in literarnega ustvarjanja do produkcije?
Pravzaprav bi težko govoril o prehodu od filmsko-literarnega ustvarjanja k produkciji. Obe obliki udejstvovanja – ustvarjalni vidik, ki sem ga začel razvijati z izbiro študija, in organizacijski oziroma produkcijski vidik – sta se razvijali vzporedno in se zaradi same narave filmskega dela tudi prepletali. Film namreč združuje tako ustvarjalno kot tudi praktično-izvedbeno plat, zato se mi ti dve dimenziji nikoli nista zdele ločeni, obratno, menim, da se dopolnjujeta. Ustvarjalni proces pogosto zahteva premišljeno produkcijsko strategijo, medtem ko organizacijski izzivi pogosto sprožijo inovativne ustvarjalne rešitve. Na ta način vsaka stran krepi drugo – jasna vizija in estetske odločitve so lažje uresničljive z dobro organizacijo.
Kako se znajdeš v produkciji, svetu, ki zahteva veliko organizacije in usklajevanja, glede na to, da prihajaš iz izrazito ustvarjalnega, introspektivnega okolja filma in literature?
Dobra priprava na snemanje, učinkovita izvedba ter spretno upravljanje s časovnicami in sredstvi, ki smo jih imeli študenti AGRFT na voljo, so bili ključni za to, da smo lahko zastavljene cilje uresničili tudi v ustvarjalnem smislu. Pri organizaciji pa pridejo v ospredje sposobnost hitrega reševanja problemov, rokohitrski način razmišljanja in odločanje v dinamičnih okoliščinah, kar je hkrati zelo vznemirljivo. To je bil del procesa, v katerem sem se počutil posebej živ, čeprav je v ozadju vedno prisoten tudi pragmatični vidik. Ustvarjalni projekti zahtevajo mesece, včasih leta dela, medtem ko je produkcijskih projektov zaradi njihove bolj »instantne« narave veliko več tekom leta, kar predstavlja dobro protiutež potrpežljivosti, ki jo terja poglobljen ustvarjalni premislek.
Katere izkušnje iz filmskega in literarnega ustvarjanja so se izkazale kot najbolj dragocene pri tvojem delu na Beletrini?
Svet kulture je v našem prostoru, zlasti v prestolnici, izjemno prepleten. To vidim kot eno njegovih največjih prednosti, saj ne glede na to, skozi katera vrata vstopiš – kot producent, literat, filmski, glasbeni ali vizualni ustvarjalec – hitro spoznaš ustvarjalce z drugih področij umetnosti. Takšno okolje ponuja izjemno pestro izkušnjo bivanja ter omogoča dragoceno izmenjavo idej in pogledov, ki pride še posebej prav, ko se sam zapreš v lastni ustvarjalni svet. Druga značilnost našega prostora je ta, da vanj pogosto vstopiš že kot študent in do konca študija spletaš vezi ne le z vrstniki, temveč tudi z uveljavljenimi ustvarjalci, ki delujejo v različnih umetniških poklicih. Zato bi rekel, da sem ob začetku dela na Beletrini kot svojo največjo prednost prepoznal dobro poznavanje organizacijskih principov ter splošno orientiranost v našem kulturnem prostoru.
V svojih zgodbah pogosto raziskuješ možnost ubesedovanja kompleksnosti človeškega vedenja, tega, kako obstajamo, se srečujemo in sobivamo z zunanjim svetom, kot si povedal za Delo. S katerimi temami se še rad ukvarjaš? Jih črpaš iz vsakdana, lastnih izkušenj?
Doslej sem pri pisanju, naj je šlo za film ali kratko zgodbo, temo svojega dela praviloma prepoznal šele naknadno, običajno takrat, ko je bila zgodba že napisana. Med samim procesom pisanja se ne sprašujem, kaj bi želel povedati ali kakšna naj bo zaključna misel. Bolj kot to me zanima nabiranje motivov, situacij, opisov in emocij, ki me navdihujejo. Prav nejasnost tega, kako se bodo med seboj prepletli, je glavni vir vznemirjenja. Zgodba, za katero že na začetku vem, kako se bo končala, me namreč zelo hitro začne dolgočasiti.
Kateri ustvarjalec, literarni ali filmski, te trenutno najbolj navdihujejo?
Veliko se vračam k filmom Saint Omer Alice Diop, A Brighter Summer Day Edwarda Yanga ter k dvojcu Playing Men in Karpopotnik Matjaža Ivanišina. Poleti me je navdihnila tudi pesniška zbirka Gluha republika Ilye Kaminskega.
Katera je zadnja Beletrinina knjiga, ki si jo prebral/Katero knjigo bi predlagal v branje?
Seveda bo to knjiga Doktor D srbskega režiserja in pisatelja Gorana Markovića. Pri izkušanju umetnosti me pogosto pritegnejo ustvarjalci, ki delujejo v mediju, ki ni njihov primarni. Menim, da lahko na formo in ustvarjalni proces pogledajo drugače, saj se ne obremenjujejo s »pravili« določene ustvarjalne panoge. To je tistim, ki so z določeno obliko že močno povezani in jo pogosto ponavljajo, pogosto težje, saj je težje zavzeti distanco do lastnih vzorcev. Tovrstno svežino sem denimo občutil pri branju Rilkejevega romana Zapiski Malteja Laurdisa Briggeja, ob gledanju filma The African Desperate Martine Syms ali pa ob prvih filmih Steva McQueena, ki je v svet filma vstopil pozno, potem ko se je že uveljavil kot izjemno vidna figura v sodobni umetnosti. Podobno sem občutil ob branju Doktor D, pri čemer me je navdušila kolažna, »dokumentaristična« narava Markovićevega pisanja. Osebno me pritegne pisanje, ki je zelo blizu resničnosti, a se vseeno trudi biti fikcija, in v tej knjigi se avtor poigrava s to mejo, čeprav na nekoliko drugačen način.
Avtorica: Lara Gril, Kreativna Baza