Literarni natečaj Espressne zgodbe

Zmagovalne zgodbe:

Soledad
Da drevo kavovca prvič obrodi, traja približno sedem let. Takrat na njegovih vejah v drobnih grozdih zrastejo jagode, ki so najprej zelene, potem pa rdeče barve. Trik je v tem, da nabereš najbolj rdeče, takšne, ki so zrele tudi pri peclju. V veliki košari so videti lepe, kot dragulji, in ko vanje potopiš dlan, je občutek zelo prijeten. Abuelita pravi, da kavovec včasih zraste zelo visoko. Pravi, da je nekoč nek kavovec zrasel tako visoko, da so lahko s prijatelji splezali nanj in se je videlo do San Augustína. Jaz še nikoli nisem bila v San Augustínu, ampak bi rada šla. Rada bi tudi splezala na kavovec in gledala samo od daleč, če ne bi šlo drugače. Zvečer pridemo s plantaže in posedemo na nizko blazino. Jemo riž in fižol. Esteban in Natalio sta od nekod privlekla preluknjano nogometno žogo in z njo obmetavata kokoši. Abuelita pravi, da bosta šla zato v pekel, in potem se Natalio spet začne cmeriti. Obrišem mu nos in greva za hišo, medtem ko vražji Esteban nameri žogo v abuelito. Sežem v žep. Natalio pozabi na jok in v napetem pričakovanju gleda mojo pest, ko pa jo razprem in se v njej zasveti rdeča jagoda kavovca, je vidno razočaran. Vseeno nekako skopljeva luknjo in dava jagodo noter. Potem spet zasujeva luknjo in Nataliu naročim, naj jo z bosimi nogami dobro potepta. Da drevo kavovca prvič obrodi, traja približno sedem let, rečem Nataliu. Takrat boš ti star dvanajst in jaz osemnajst. Splezala bova gor in potem se bo videlo v San Augustín, rečem, mogoče pa vse do morja.

Ajda Bračič

KAVELJ 23
kava -e ž (á) 1. Zrna iz semen kavovca. 2. Poživilo iz zmletih zrn kavovca. 3. Redni pivci stežka začnemo dan brez kave. 4. Vstanem, pristavim za kavo in pokličem Frica. 5. Namesto 'dobro jutro' mi reče: kuhinjo imaš umazano in kava je zanič. 6. Previdno, da ne bi polila kave, se nagnem, da bi ga poljubila. 7. Odmakne se – uh, kako me razjezi njegovo izmikavanje. 8. Med vsekavanjem v kuhinjsko krpo zahteva, da mu dam sladkor. 9. Ne, pri meni kave ni dovoljeno dosladkavati. 10. Ko odrine skodelico, začne dan, ki je obetal, da bo lep, crkavati. 11. Včasih je bil Fric moški laskavega videza. 12. Ko sem ga spoznala pred kavarno v mestu, sem mislila, da je moj človek, ker me je povabil na kavo. 13. Sam pa je po kukavičje naročil čaj in ga popil z majhnimi, počasnimi požirki. 14. Mama mi je rekla: Vzemi ga, kavalirja z rožo itak ne boš več dobila, vsi moški tvojih let so starikavi ali slaboumni ali pa oboje. 15. Prepričal me je z načinom, kako si je zavihal rokave, kakor da bi se pripravljal na dolg boj. 16. Menda je mislil, da nisem jezikava nesramna ženska, zato me je vzel. 17. Zdaj je, kar je; dedec ni več mikaven. 18. Od starosti je zvit kot mesarski kavelj. 19. Njegov tič pa je dlakava korenina pekočega hrena. 20. Treščim ga, ker mi je rekel 'čvekava kuzla', ko pade, ga pa še brcnem. 21. Razmišljam, da bi si nadela rokavice in uporabila nož. 22. Prekleti rakavi zlobnež. 23. Opažam, da sva na nek način vseeno povezana, kot vodka in kaviar, le da ne vem, kdo je kaj.

Tatjana Plevnik

DRUŽINSKI RECEPT ZA KAVO
Pred časom mi je dedek predal recept za kavo, ki ohranja našo lepoto in mladostnost dolgo v starost. Bo že vedel. Januarja bo star 102 leti. Takole gre. Skuhajte kavo. Nato se z osebo, ki jo ljubite, mečkajte tako dolgo, dokler se kava popolnoma ne ohladi. Tako pripravljeno kavo spijete. Deluje.

Petra Kampl Petrin

Zgodbe, ki so prišle v ožji izbor:

KAVNA MIZA
Prazno stanovanje je obstalo v prostoru in času. Pozabljene zgodbe, rahlo zaprašeni predmeti med mrzlimi zidovi, vse je se je v trenutku ustavilo, čeprav le za kratek trenutek. Pa vendar je v središču tega prostora kot dokaz življenja in v nasprotje krivih okvirjev in umazanih ogledal, stala kavna miza. Ta je bila še zmeraj polna rožastih kavnih skodelic. Miza je tako stala ponosno in brez obžalovanja in to je bilo jasno takoj, kljub okrušeni barvi. A vsa ta lepota mize je povdarjena zaradi razpok, katere je pustil čas. Spomini se zbudijo iz dolgega spanja v trenutku, ko vstopi v hišo in zavoha že aranžirane pogrebne rože. Zapre in zaklene vrata za sabo ter obstane za nekaj mehkih trenutkov, da globoko vdihne, ko kaplje padajo iz njegovega obraza na tla. Sleče usnjeni plašč, prepojen s težo dežja in ga odloži na mizo. Ve da mora v kratkem času poslikati in vsrkati vase to atmosfero preden ga preplavijo čustva. Kot otrok ga je tu mama navduševala z zgodbicami njegove rodbine, katera je živela tu še pred vojno, razgibano meščansko življenje polno ljubezenskih in dramatičnih obratov. Morda je zato v njem vzklila želja po snemanju dokumentarnih filmov. Misli so osamljeno trpke, zato se osredotoči samo na zbiranje gradiva, preden cerkveni zvon ne zapoje svojih tonov v molu in potone materino telo. Peklenski krč v njegovi zajoka od kristalne jasnosti. Pristavi si kotliček za kavo, to jutro bo ta trpka in grenka.

Ana Arh

VONJ PO LJUBEZNI

»Vroča je,« reče starec. Z roko, ki je kakor štrleča mroževa plavut, prime žličko in jo nerodno pomoči v skodelico. S cimetom začinjeni vonj kave se vzpne kot duhec iz čudežne svetilke, mu napolni nosnice in ga popelje skozi čas. »Se spomniš najine prve noči?« vpraša žensko, ki mu sedi nasproti, in ji šegavo namigne. Ljudje pri sosednjih mizah pogledujejo k njima. Tiše bo moral govoriti. Pripoveduje, skoraj šepetaje, kako je bilo, kako je on doživljal tisto noč, zgodbo ovija okrog rok nad komolci in potem zavija njene konce in jo potiska čez mizo ženski v naročje. Besede frfotajo v kletki med njegovimi prsti kakor metulji, ki jim ni mar, koliko let je minilo od takrat. Neugnano iščejo ljubezen, četudi pozabljeno, skrito, izgubljeno ali z drugim poročeno, iščejo delčke minulih trenutkov predanosti, raztresenih naokoli po prostorih in desetletjih. »Takšna je, kot jo imaš rada: turška, z veliko mleka, sladkorja, cimeta in ščepcem čokolade v prahu. Je ne boš spila?« jo vpraša in spet zgrabi skodelico. Para, ki uhaja iz vroče kave, mu zamegli stekla na očalih. »Se spomniš tiste razmajane postelje, ki sva jo podrla?« Njegov smeh je nalezljiv, zdaj se smeji tudi ona. Dobre volje, nasladna od tiste neskončne noči, ki še kar traja, se ne moreta nehati smejati. Iz kotičkov oči jima tečejo solze. Roka se dotakne starčevih ramen. Moški odloži skodelico in dvigne pogled. Ob njem stoji tujec. »Oprostite, ker motim. S kom pa mislite, da se pogovarjate?«

Tatjana Plevnik

Idilično megleno jesensko jutro. Pesnik A. sedi za svojo masivno hrastovo mizo in premetava že večkrat prežvečene besede, ko si v usta podaja skorajda presušene presladke magdalenice. Toda spomini niso bili proustovski. Idilo je namreč razbila rumenkasta porcelanasta skodelica črne kave, ohlajena, skoraj kot zaripel jesenski zrak izven njegove kamre. Ko je hotel seči po požirku grenke kave, ki bi iz zariplega grla sprala pocukrane ostanke magdalenic in preteklosti, je tresavica naredila svoje. Ni le zapacal svoje snežne srajce, temveč tudi belkast papir dolgo skritih, skorajda počrnelih in zarjavelih besed. Lepo idilo dveh kontrastnih odtenkov je skorajda impertinentno zmotila črna izjalovljena packa, ki si ni dala miru, ampak se je še naprej širila in razmočila črke in povedi, ki so tonili pod velikih potopom; postali so namreč anonimne packe. Niti skorajda uničen pivnik ni mogel več služiti kot Noetova barka, četudi nanjo spominja. Ta jeza je sprožila nadaljnjo kaskado reakcij – pivnik je zatresel predpotopno skodelico, ki jo je k sebi sebično vzela sebična gravitacija. Poetov svet je bil strt – najprej je uničil svoj pergament, nato pa skodelico, do katere je gojil eksistencialno ljubezen. Takrat je spoznal; vsa preteklost s spomini je zaman. Ostali so kot črno-beli film, a kako lepši postanejo, ko nanje pljuskne kakšen odtenek, četudi gnile rjave. V svetu dekadence majhna, četudi naturalistična sinestezija balancira neuravnovešenost – telesa in duše. Kot skodelica kave!

Anastazija Gračner

Vsakdanjik, kot zgodba kave.

Ob mraku me je zbudil zvok peletov, ki padajo v gorilnik. Taki prijetni zvok, kot zrnca kave, ko padejo v mlinček. Postavil sem se pred ogledalo in si svežo, mrzlo vodo vržem v obraz. Tako me prebudi, kot požirek kave iz skodelice. Od postajališča do pisarne grem mimo cvetličarne. Take vonjave me obdajajo, kot vonj kave v bakreni džezvi. Dan mi teče, minuto za minuto. Tako neizogibno dejstvo, kot kapljice kave, ki zapuščajo kavni aparat. Zvečer ležim v postelji, da zaspim. Tako se zaključi dan, kot usedline kave na vrhu odpadkov.

Martin Cvetko