Zgodbe o kavi

Ob večerih mi ni nikoli več dolgčas. Ko začutim nemir, odhitim ven, nenazadnje živim v centru mesta. Nališpam se, lepo oblečem, a ne preveč: rdeča šminka tu, biserni uhani tam, boljša jakna in lakasti čevlji iz Italije; drobni detajli. Mesto je kljub vsemu majhno, ni metropola, v kateri bi se lahko izgubila, ljudje so pozorni na vsak tvoj korak. Usedem se v enega ljubih mi lokalov in naročim kavo. Ali dve. Vedno kavo, ne bojim se, da potem ne bi mogla zaspati, kot je pred kofeinom po šesti uri popoldne svarila babica, konec koncev se moj večer s kavnim obredom ne bo končal, ampak nadaljeval doma, z branjem, gledanjem filmov pozno v noč, old Hollywood in to, morda obiskom kakšnega ljubimca. Treba se je zaposliti, sicer ti življenje uide iz rok. Če se z nečim zamotiš, tvoje življenje naenkrat dobi smisel, nisi več odvisen od zunanjih dražljajev in dobre volje ljudi, ki se jim slučajno da ukvarjati s tabo.

Ko sem bila še otrok, ni bilo tako. Najbolj se spomnim občutka praznine in brezizhodnosti ob večerih. Ničesar, s čimer bi se lahko zamotila, preusmerila misli. Živeli smo v pustem naselju, odmaknjenem od vsega, z vrstniki se še ni bilo mogoče zbliževati na daljavo. Včasih smo kam šli. V mesto, na kosilo, na igrišče ali v kino. To je bilo kar v redu. A ko smo se vrnili domov, me je objela strašna tesnoba. Dneva je bilo konec. Nič več se ne bo zgodilo. Kmalu me bodo nagnali v posteljo. In jutri ponovno. Dan enak dnevu.

Spet je večer. Na mesto lega pozna jesen. Turobno, tesnobno vzdušje je v zraku, takšno, ki me je v otroških letih najbolj plašilo. Sedim v varnem zavetju lokala v stranski ulici malo od glavnega mestnega trga, na mizi pred menoj espresso. Vanj pomočim jezik, aroma je divja, zastanem, da bi ugotovila, kje sem že pila nekaj podobnega. Spomnim se, da sem najprej jedla ribo. Tik preden je prišla na mizo kava, sem pobirala koščice iz osliča, kar je milo rečeno nenavadna kombinacija. Bilo je na vrtu stare obmorske hiše, ob kičastem vrtnem vodnjaku, na katerem je kot kup nesreče tičal dekorativen kamnit angelček. Z mamo, očetom, babico in sestro smo cel dan preživeli na morju, izlet pa zaključili z obiskom daljnih sorodnikov v bližini. Jedli smo grahovo juho, potem to zanič ribo, na koncu pa je prišla na mizo kava. Vroča brozga v porcelanastih belih skodelicah z rdečim robom. Ne vem, zakaj so nam zvečer postregli kavo, ampak so jo. Mogoče, ker starša nista pila vina. Tudi meni so dovolili, da je malo spijem, čeprav je bila zelo močna, »premočna za otroke« (spet babica). Hiša je imela rdečo ograjo, ob robovih že malo znucano, ki se je ujemala z rdečo na skodelicah. Mačka se je lenobno pretegovala ob njenem vznožju in nas opazovala, kako srebamo tisto kavo. Bil je moment, zamrznjen v času. Nič se ni zares zgodilo, nihče ni nič rekel ali pa sta mama in oče kramljala o vsakdanjih zadevah, ki se jih zdaj ne spomnim, s tistim trenutkom ne bi mogla povezati nobenega specifičnega čustva. Enostavno bila sem. Ampak kljub temu se je spomin pojavil v trenutku, ko sem spila espresso, tako kot so Marcelu iz Iskanja izgubljenega časa naključne podobe priplavale na površino, ko je zagrizel v tisto presneto magdalenico – sicer verjetno ne bi napisal 4000 strani. V mojem primeru kava, ki jo pijem ta trenutek, ni niti malo podobna tisti z morja, pa je spomin vseeno tu.
Z užitkom izpraznim skodelico. Spomnim se mame, kako je vstala, ko je izpraznila svojo. Objela je mrzlo teto ali kaj je že bila in se hitela opravičevati, da moramo domov, češ da je pozno. Sedela sem za mizo kot otrpla in se krčevito oklepala svoje skodelice. Še eno kavo, prosim ...

Lara Paukovič, pisateljica in novinarka

Že pred prvim žarkom dneva žariva iz tišine, s katero sva se izgradila. Utripava, oba na določeni frekvenci, ko zavreva vodo kompromisa, neizbežnosti rutine, in ponoviva. Že leta živiva v zarezi kože, v zapisu današnjega datuma in kopulacija ostaja vse bolj brez odmeva, vedno se opraskava in vedno potegneva malo nazaj. Pomembna je drobna matematika, kri, ki jo kradeva drug drugemu, vsakdanja postelja in mrežnice na široko odprte hipnozi sobivanja človeka in planeta, spletanja korenin med nama. Da se nato ob jutrih še iz vroče kave zopet lahko spogledava in verjameva v trdno vzajemnost. In ne vidiva utrujenosti in gub naveličanosti na parketu najinega stanovanja, razpršenega med drobce prahu in madeže, ki jih vztrajno popivna vakuum izrečenega. Zdaj čas visi, vedno isti, na najinih ustnicah, ko se gledava z odprtimi telesi in sprašujeva, kako se ohraniti, kako ohraniti skupne zajtrke, jutranjo kavo in jo sprašujeva, naj pojasni svojo temino, zgrajeno iz kapljic sline. In naju ne preseneča nič več, ne oddaljena prihodnost ne bližajoča se preteklost. Ljudje smo in človeško se je ne ozreti proč, sence so z vsakim novim jutrom bolj vlažne, čas nenehno zavezuje vozle v najinih telesih in kmalu bo njihova prisotnost neizrekljiva. V skodelici umanjka kave, najini imeni se pomešata v odprtem kozarcu marmelade, kjer sva izgubila pot, utišana priznati osamljenost drug drugemu, kot noč, ki vztrajno čaka na jutranji zvonec. Infinitivi kot trdovratna plesen ostajajo in rastejo iz nenapisane zgodbe, ko me zgrabiš kot mačka svojega mladiča in ponovno odneseš spat.

Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni kritik

Vsaka zgodba s kavo se prične v otroštvu. Najprej si tisti radoveden otrok, ki opazuješ svoje starše, stare starše in tete ter vse obiskovalce, ki pijejo ta čarobni magični zvarek. Vedno jih združi skupaj, ponavadi celo v določenih urah. Najprej do tebe priplava ta dišeč in omamen vonj kave, nato pa si jo želiš poizkusiti, vendar ti je to še prepovedano. Ne, otroci pa že ne boste pili kave. Zato čakaš. Čakaš nekje do najstniških let, da ti bo kava končno »dovoljena«. Z njo greš na svoj prvi zmenek. Najprej ti ni všeč in sprašuješ se, zakaj ti je sploh kdaj tako zelo dišala. Potem se je navadiš. Postane tvoja zvesta prijateljica in spremljevalka, ti pa kar naenkrat ne moreš več brez nje. V oporo ti je ob vseh študijskih obveznostih in ob učenju dolgo v noč. Takrat dobita še en tak poseben odnos. Morda se z njo začneš celo pogovarjati, ker je edina tam, z odprtimi usti te gleda in čaka, kdaj ji boš kaj povedala. Potrpežljivo. Tiste dni začneš iskati prvo službo in tja neseš svoje darilo – kavo. Ker veš, da je kava veliko ljudem prijateljica. Dobiš službo in s kavo preživiš mnoga razburljiva jutra. Ni več nočnih zabav, zdaj postaneta resni. Nekaj v tvojem življenju ti ni všeč in odločiš se pisati zgodbe, bloge in pesmi. Zdaj si narediš veliko skodelico kave že zjutraj in ta s tabo preživi do večera. Malo po malem jo srkaš in jemlješ inspiracijo. Ona ti daje inspiracijo, zato ti besede bolj gladko stečejo. Ti besede stečejo po grlu? Jih je kava oblikovala? Zgodba se sama od sebe nadaljuje, ti pa zapreš računalnik in greš spat. Zjutraj se zbudiš, od tvoje kave ni ostalo nič. Po novo prijateljico bo treba, si rečeš. Nova, a še vedno ista. Spet lahko pišeš. Zdaj si oblečena v rjave pajkice in bež majčko. Kava se začenja prelivati tudi v tvoje oblačenje in okus. Nato pa se nekega dne zgodi nesreča! Ker si nerodna, kavo »rukneš«, poliješ po mizi in steni, vsa tvoja inspiracija teče navzdol, hitiš jo brisati, vendar je prepozno …

Urška Bračko, knjižna blogerka