Beletrina

Zorana se je hudo poškodovala v prometni nesreči; ko jo pripeljejo v bolnišnico, osebje pade v šok. Zorana obmolči. V koncertni dvorani pride do škandala, ker se je neka skladateljica predstavljala za bogato vdovo; vsi se stepejo. Skladateljica Vilma Mikek se medtem razburja, ker njeno ime kar naprej pišejo narobe. Tožibabe vztrajajo, da so daleč najboljši bend v Jugoslaviji, če ne kar na svetu. In nihče ne ve, kje, kaj šele, kdo je Marija Zalar. Nina Dragičević pa Nemogoče začne z: »Nikoli ni bilo mišljeno, da se bodo ta življenja zapisala.« 
Nato jih zapiše. Pred nami je prva pesniška knjiga o skladateljicah na Slovenskem. Medtem ko so nas učili, da zgodovina tukajšnjega prostora premore tako rekoč natanko eno skladateljico, Josipino Turnograjsko, jih Nina Dragičević sreča mnogo več, v več stoletjih, v mestih in vaseh. Prihajajo in odhajajo, komajda kaj povedo o sebi ali svojih umetniških aspiracijah. Morda jih ni nihče nič vprašal, morda niso želele povedati, morda so povedale, a so jih zgodovinski procesi izbrisali. Kaj to pove o njih? Kaj pa o nas?
Kar bi lahko bila znanstvena študija, pri Nini Dragičević tudi v formi in jeziku postane inovativno leposlovno delo. Poetična razprava, hibridna književnost. Avtorica prehaja med poezijo in prozo, konkretnim podatkom, esejistično subjektivnostjo in teoretsko preciznostjo, znane forme se razmajejo in nato združijo v en sam silovit tekst. 
Vse skupaj se lahko zdi nemogoče. Kot nekaj, kar ni možno, in kot nekdo, ki je možen, a sili v napor preobračanja paradigme. To one tudi so: nemogoče, a še kako tu, kjer smo tudi mi.