Guba je v umetnosti vedno obstajala – a barok je bil prvo obdobje, ki je gubo dobesedno razvilo do neskončnosti. Zato je Leibnizeva filozofija baročna par excellence: v njej se vse guba, razvija in ponovno zavija. Če hočemo razumeti, kaj je barok, ali odkriti moderni neobarok, je najbolje, da skrbno sledimo zgodovini neskončnosti v vseh umetnostih: od Mallarmejeve poezije do Proustovega romana, a tudi skozi Michauxjevo delo, Boulezovo glasbo in Hantaijevo slikarstvo. Tako se preko radikalne interpretacije Leibnizeve filozofije zarisuje anticipacija modernih pojmov dogodka in zgodovine kot mnogoplastnih kombinacij znakov v gibanju, ter modernega subjekta kot nomadskega, v nenehnem nastajanju.

Preberi več