Ni na voljo

Moje nagrade

Thomas Bernhard

Prelistaj knjigo

Zbirka:: Beletrina
Prevod:: Ana Monika Pirc, Urška Brodar, Alenka Morel
Kategorije:: Razprodane knjige

Biografija, avtobiografija in dnevniki

Kratka proza

Prevodno leposlovje
Ocena bralcev:

Trda vezava razprodano

Leto izida

2013

Št. strani

118

ISBN

978-961-242-553-1

24,00 €
E-knjiga

Leto izida

2013

Št. strani

118

ISBN

978-961-242-649-1

12,99 €

Zbirka avtobiografskih kratkih zgodb Moje nagrade iz zapuščine Thomasa Bernharda je bila prvič objavljena leta 2009, ob 20-letnici pisateljeve smrti. V devetih živahnih, slogovno vrhunskih pripovedih o nagradah, ki jih prejel za pisateljska dela, Bernhard z zase značilnima sarkazmom in zajedljivostjo, a tudi izjemnim humorjem obračunava z Avstrijo in takratnim kulturnim miljejem. Opisuje osovražene rituale na podelitvah nagrad, pozdravne nagovore, povprečne godalne kvartete, napudrane dremajoče ministre in ministrice v prvih vrstah, kičasta nagradna priznanja ter častne člane pomembnih »mecenskih« organizacij in domišljave žirante, ki se po njegovem mnenju zbirajo samo zato, da ponižujejo prave literate. Na vsako od nagrad pa avtor spretno naveže še kopico s to vzvišeno literarno sceno manj povezanih živahnih dogodkov in avantur, ki mu pomenijo več kot nagrade same. A slednje je, kot pravi sam, kljub preziru do vsakršnih ceremonij in puhlih državniško-kulturniških avtoritet, vendarle vedno sprejemal – zaradi denarja.

Thomas Bernhard (1931 – 1989) se je rodil v Heerlenu na Nizozemskem. Velja za enega najpomembnejših avstrijskih pisateljev 20. stoletja. Njegova besedila so že ob izidu sprožala številne burne polemike in škandale. Leta 1970 je prejel ugledno Büchnerjevo nagrado.

Več o avtorju

Nekateri literarne nagrade spoštujejo. Spet drugi jih prezirajo. Bernhard (1931–1989), kontroverzni avstrijski pisatelj, znan po dolgih, neprekinjenih, včasih tudi monotonih monologih prvoosebnega pripovedovalca v svojih delih brez odstavkov, pa je iz institucije nagrad, ki jih je prejel, zgradil še eno izvrstno prvoosebno literarno delo. Šaljivo groteskne podelitve, v katerih organizatorji ne prepoznajo nagrajenca, zaradi česar se jim ta na svoj nedolžni način maščuje, denar kot posledica nagrade, ki bistveno vpliva na življenje nagrajenca (po prejetju ene nagrade se je, denimo, impulzivno odločil za nakup propadajoče kmetije, po prejemu neke druge pa nadstandardnega avtomobila, ki ga je potem raztreščil ob jugoslovanski obali), nagrade, ki jih je prejel po naključju (recimo avstrijska državna, ki jo kot mlad pisec lahko dobiš tako, da sam prineseš izvod svoje knjige na ministrstvo, kar Bernhard seveda ni storil, je pa to namesto njega na skrivaj naredil njegov brat), in druge nenavadne dogodivščine, ki jih v drugem delu dopolnijo še Bernhardovi govori ob prejetju, so unikatna mešanica literature in norčevanja iz njenega vrednotenja, ki se (kot enkrat, ko je bil sam v žiriji za podeljevanje) včasih pač mora kar nenadoma in takoj končati, saj iz kuhinje pač zadiši kosilo za žirijo. (Samo Rugelj; Bukla)