Ni na voljo

Norišnica

Andrej E. Skubic

Zbirka:: Beletrina
Kategorije:: Razprodane knjige

Slovensko leposlovje

Kratka proza
Ocena bralcev:

Trda vezava razprodano

Leto izida

2004

Št. strani

220

ISBN

978-961-6446-61-7

5,00 €
E-knjiga

Leto izida

2004

Št. strani

220

ISBN

978-961-284-257-4

4,99 €

Norišnica je avtorjeva prva knjiga kratke proze. Skubic jo je zgradil z izrazito mislijo, da gre za knjigo kot samostojen organizem, in ne za poljuben nabor avtorjevih kratkometražnih poskusov. S tem je še enkrat potrdil zavestni artizem, ki je vseskozi značilnost njegove proze. Tudi v Norišnici se srečujemo z junaki, ki so umeščeni na tak ali drugačen družbeni rob, torej z junaki, ki ne poganjajo kolesa zgodovine. Skubic že od prej velja za mojstra nekakšnega neosocialnega realizma in tej maksimi ostaja zvest tudi v tej knjigi. Ob realističnih konturah pa nas tokrat preseneča tudi s svojevrstnim ludizmom, mestoma na meji nadrealističnih postopkov. Skubičeva proza tako tokrat prvič zadiha v svojevrstni razpetosti med banalno resničnostjo in igrivim prividom. Ob tej formalni dvojnosti pa se srečujemo tudi z zelo aktualnim zgodovinskim kontrastom. V Norišnici imamo opravka z dvema historičnima sidriščema. Prvi je sedanjost, drugi pa čas okrog slovenske osamosvojitve. Ta dvojna zgodovinska optika je pomenljiv komentar družbene realnosti, v kateri živimo. V prvi vrsti pa seveda kot v vsaki resnični umetnini prerašča v komentar intimnega razvoja oziroma odraščanja.

Andrej E. Skubic (1967) je pisatelj, dramatik, scenarist, prevajalec in jezikoslovec. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral slovenistiko in anglistiko, z nalogo Sociolekti v jezikovni stvarnosti in literarnem delu pa je leta 2003 doktoriral. Njegove knjige so prevedene v vrsto tujih jezikov, za pisateljsko delo pa je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado. Leta 2019 je za knjigo Babi nima več telefona iz serije Trio Golaznikus prejel nagrado večernica. Za prevajalsko delo je dobil Sovretovo nagrado.

Več o avtorju

Kar se jezika, pisave, pa vsega ostalega, kar s(pri)pada zraven zadeva, tukaj je dr. Skubic (mimogrede, kdor "vsaj približno ne pozna" vsebine, ali, konec koncev, pogojno, vsaj "brutalne" vsebnosti njegovega romana, prvenca Grenki med, da o jezikovnoetnološko udarnemu Fužinskemu bluzu na tem mestu niti ne tratimo besed; naj, prosim, kljub fizično! neljubemu "slinslovenjenju", torej rdečenju v lica, pogumno dvigne roko) - znanstvenik, ki piše prozo, in ob tem, pomenljivo, blesti tudi kot izreden prevajalec, saj je denimo, poleg kultnega Trainspottinga, v slovenščino prevedel klasično, do sedaj takorekoč neprevedljivo! Joycevo delo, Finneganovo bdenje - nesporen garant oziroma podpisnik za zares dodelano in kvalitetno izpisano berivo. No, v pričujočem "poskusu" nam Skubic tako poda/r/ja enajst kratkih zgodb, ki, kot že okarakterizirano, verno podajajo prej bedo kot blišč naše zadnjedesetletnostvarnosti. Prva zgodba, Poslušajte; gospod Marjan, dobesedno zabuči v bralca z "enajstih radiotelevizijskih programov obenem", pripoveduje pa, oj banalno, o že davno izpeti komunikaciji med zakoncema komaj začetnikoma; druga, Anadaluzijski pes se, vključno z na prestolu ucrknjenim Vragom, dogaja na lokaciji K4; ...; - poslednja, enajsta, Nič hudega ni, občuteno prikazuje kalvarijo hudo bolnega otročka, punčke Lane ... (Danijel Vončina, www.mladina.si)