Ni na voljo

Ponesrečena srečavanja

Taras Kermauner

Zbirka:: Beletrina
Kategorije:: Esejistika
Ocena bralcev:

Trda vezava ni na voljo

Leto izida

2009

Št. strani

577

ISBN

978-961-242-208-0

25,00 €

Knjiga Po(ne)srečena srečavanja je dvojček, dopolnilo in na neki način tudi pojasnilo h knjigi Navzkrižna srečavanja (2008). Avtor z zase značilno neposrednostjo, odkritostjo in temperamentom oblikuje osnovne probleme in dileme mladosti, od dramatičnih in destruktivnih odnosov v družini prek tegob spolnega, intelektualnega in osebnostnega dozorevanja, do hudih razočaranj, obupa in vere, značilnih za ustvarjalca, živečega v pogojih totalitarne družbe. Rdeča nit vseh teh zgodb je nepopustljiv boj za lastno podobo, za sebe kot svobodno, avtonomno, posamezno osebo, ki kot homo multiplex živi različne eksistence in vloge. Taras Kermauner rajši tvega hojo po robu, kot da bi reduciral svojo misel in jo podredil utečenim stereotipom.

Taras Kermauner (1930 –2008) je bil literarni zgodovinar, filozof, esejist, kritik in dramaturg. Pisal je razprave o filmu, glasbi, slikarstvu, kulturi, politiki, filozofske razprave in razprave o književnosti, največ pa se je ukvarjal z literarno zgodovino in literarno teorijo. Z več kot sto knjigami je eden najplodovitejših slovenskih avtorjev.

Več o avtorju

»Kermauner je prav zaradi dejstva, ker o umetnosti govori z enako silo kot o politiki, ker o Kidričevem temperamentu govori z enako močjo kot o Kocbekovem strahu in pogumu ali Zupanovem disidenstvu in anarhizmu, za vedno moderen in odpira nove perspektive na današnji čas. Tudi zato, ker govori o junakih - pojmu, ki danes izgineva.« (Irena Štaudohar, Delo) »Eseji in memoari, ki bi jih, če ne bi bilo dolgočasno in izrabljeno, združil pod naslovom “O življenju in smrti”, se lotevajo portretov avtorjevih duhovnih očetov - Kidriča, Kocbeka, Vidmarja, Mraka in drugih - sodobnikov, generacijskih kolegov in prijateljev, pri čemer se Kermauner v sklepnem poglavju posveti svojemu očetu, verjetno najpomembnejši personi njegovega življenja.« (Ana Schnabl, Dnevnik)