Ni na voljo

Voranc

Druga knjiga

Tone Partljič

Prelistaj knjigo

Zbirka:: Beletrina
Kategorije:: Slovensko leposlovje

Kmalu boste brali

Roman
Ocena bralcev:

Voranc, seveda si dober človek, delavec, poštenjak, pisatelj: pravijo, da si bil dober in pošten celo v politiki … Ampak si slab mož in atej. Vse si naredil za druge, za našo družino pa hudo premalo!

Trda vezava, ščitni ovitek v pripravi

Leto izida

2026

Št. strani

665

ISBN

978-961-298-555-4

39,00 €

V drugem delu biografskega romana o Prežihovem Vorancu (1893–1950) Partljič nadaljuje s popisovanjem pisateljevega viharnega življenja in »borbe na tujih tleh« od leta 1930, ko je pobegnil v Avstrijo. To so bila leta ilegalnega bivanja in komunističnega delovanja na Dunaju, v Parizu, Berlinu, Moskvi ter potovanj v Romunijo, Bolgarijo, na Norveško … V obdobju izrazitega političnega udejstvovanja, med katerim je urejal italijansko-slovensko partijsko glasilo Delo, bil Titova desna roka v Parizu ter udeleženec 7. kongresa Kominterne v Moskvi, je Voranc napisal romana Doberdob in Požganico ter legendarne novele, zbrane v Samorastnikih. Tako kot se njegova usoda zaradi ilegalnih imen, lažnih prijav bivališč in poklicev izmika raziskovalcem, tudi roman pod vprašaj postavlja Vorančeve obiske Moskve in nedokazano nemško ponudbo o vodenju nekakšnega slovensko-jadranskega protektorata po zgledu NDH. Zunanje dogajanje v grobem sledi političnozgodovinskim dejstvom, vendar Partljič v ospredje postavlja odnos med glavnima junakoma: kmetom, predvojnim komunistom, pisateljem Vorancem in petnajst let čakajočo ženo Marijo z dečvama Vido in Mojcej.

Tone Partljič (1940), v Mariboru rojeni pisatelj, je s pisanjem začel kot dvajsetletnik v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ustvarjal predvsem krajšo socialno prozo. Ko se je odpravil v mestni gledališki svet, pa je napisal okoli trideset uspešnih gledaliških komedij, nekatere (Ščuke pa ni, En dan resnic, Moj ata, socialistični kulak) so igrali po vsej Jugoslaviji. Za igro Moj ata, socialistični kulak je prejel Grumovo nagrado, za ves komedijski opus pa edini doslej Prešernovo nagrado za življenjsko delo – gotovo zasluženo, saj je najtežje nasmejati vedno malce žalostne in nekolikanj jezne Slovence. Nekaj navdiha je dobil tudi v času, ko je bil državni poslanec. Odkar je upokojen, piše obsežnejša prozna dela, najraje romane. Še vedno je poročen z Milko.

Več o avtorju