Ni na voljo

Zrele reči

Lojze Kovačič

Zbirka:: Beletrina
Kategorije:: Slovensko leposlovje

Biografija, avtobiografija in dnevniki

Razprodane knjige
Ocena bralcev:

Trda vezava razprodano

Leto izida

2009

Št. strani

480

ISBN

978-961-242-246-2

25,00 €
E-knjiga

Leto izida

2009

Št. strani

480

ISBN

978-961-242-439-8

9,99 €

V svojem zadnjem romanu Zrele reči Lojze Kovačič zaključuje lastne boje z življenjem, literarnim in poklicnim ustvarjanjem in nevarnimi ljubezenskimi in družinskimi razmerji ter poravnava račune s Slovenci in slovenstvom. Če sta bila glavna prostora otroštva in odraščanja (Otroške stvari, Prišleki) predvsem Basel in odročna dolenjska Cegelnica, se tkivo tega romana razrašča v Ljubljani in njenih predmestjih ter bližnji okolici. V svojem okolju vse bolj zožene eksistence v šestem nadstropju vertikalne vasi in v življenjskem razponu od ljubljanskega osnovnošolskega obdobja do zrelosti se pne lok pisateljevega zrenja. V mavričnem magmatskem pisanju se je osul drobir podrobnosti in ostale so le glavne postaje življenja in ustvarjanja, veliki hribi črnega premoga, na katerih sedi starec, pol še na strani življenja, pol pa že na drugi strani življenja, med mrtvimi. V svojem zrelem »vsebehodu« Kovačič tokrat bolj zgoščeno, vznemirljivo, sočno, iskrivo in živo, a brez starčevskega tarnanja, popisuje svoje poglavitne življenjske postaje, spoznanja in uvide vase, v svoje pisanje in tudi v univerzalni človeški ter slovenski kulturni in naravni okvir. Prvoosebna izpostavljenost v resnici še močneje poudarja splošno relevantnost fresk, ki so podobe dejanske polstoletne »resničnosti« našega časa.

Lojze Kovačič (1928−2004) velja za vodilnega mojstra pripovedne proze dvajsetega stoletja in slovenskega, evropskega ter svetovnega klasika. Pisal je za otroke in odrasle, snov je jemal iz osebnega in družinskega življenja ter neposredno iz okolja, ki ga je doživljal. Njegova dela so bila prevedena v več jezikov.

Več o avtorju

S prižgano cigareto in presunljivo vivisekcijo psihologije reveža spominja na eksistencialista Camusa, vendar z nasprotno perspektivo: »Sveta nisem sprejemal od zunaj navznoter, ampak iz sebe od znotraj.« Rojen v Baslu, potem pa živeč v Ljubljani se je poigraval z mislijo, da bi ga še enkrat obiskal in tam umrl; ne, bila bi kič zgodba. Drugače pa prost hrepenenja po tujih krajih: »V tujini že živim. Nisem doma. In doma ne bi bil nikjer.« Pač, njegov dom je bila literatura. Kovačič je bival kot Pisatelj, ne po poklicu, ampak po vokaciji. (Bernard Nežmah, www.mladina.si)