Ni na voljo

Pešec

Uroš Zupan

Zbirka:: Beletrina
Kategorije:: Razprodane knjige

Slovensko leposlovje

Roman
Ocena bralcev:

Trda vezava razprodano

Leto izida

2003

Št. strani

226

ISBN

978-961-6446-29-7

15,00 €
E-knjiga

Leto izida

2003

Št. strani

226

ISBN

978-961-242-544-9

4,99 €

Uroš Zupan je pešec. In ta beseda, s katero je naslovljena njegova tretja knjiga esejev, vsebuje, za današnji čas, ki ga določata hitrost in varčevanje časa, popolnoma poseben pristop k resničnosti in temam, o katerih je vredno pisati. Biti pešec pomeni ustvariti neki povsem konkreten, telesni odnos do prostora, ki se odkriva. Biti pešec pomeni izogniti se imperativu varčevanja časa zavoljo prepleta preteklosti in sedanjosti. Se dotikati stvari. 16 esejev Zupanove knjige prinaša s sabo odnos do sveta, ki ga lahko imenujemo nostalgija. In če govori o otroštvu v Trbovljah, odkrivanju glasbe in filmov, cigaretah in o nekem skoraj proustovskem odnosu do hrane, okusov in vonjev, o nogometu, o potovanjih po Mediteranu in Ameriki, o francoski poeziji, prozi Miljenka Jergovića ali slikarstvu, Zupan istočasno govori tudi o svojem odnosu do poezije in pisanja, nastajanja pesmi. Ker je ravno poezija, kot sam trdi, most do pozabljenega temelja, poskus, da se znova oživijo in sakralizirajo stvari, ki izginjajo v spominu. Način, s katerim govori Zupan, je predvsem iskren. Njegov »Jaz«, ki je tako izrazito prisoten tudi v njegovi poeziji, je »Jaz« nekega vernika počasnosti in zagovornika zmehčane bolečine, ki ni zgubil otroškega pogleda na svet, otroškega v smislu čudenja in radovednosti.

Uroš Zupan (1963, Trbovlje) je pesnik, esejist, prevajalec, urednik in mentor na pesniških delavnicah. Njegova pesniška dela so prevedena v številne evropske jezike. Njegov pesniški prvenec Sutre iz leta 1991 velja za enega najodmevnejših v zadnjih desetletjih, za svoja dela je prejel več nagrad. Najuglednješi sta nagrada Prešernovega sklada leta 1996 in nagrada Huberta Burde leta 1999.

Več o avtorju

V Uroševi knjigi se nam odkrivajo tudi povsem otipljivi fragmenti nekega možno za vedno izgubljenega sveta, skozi katere se dogaja rekonstrukcija časa. In odnos do njih je predvsem emotiven, ki se ne poskuša izogniti sentimentalnosti. To je odnos “pešca”, ki bo pred novim pešačenjem namenoma obul iste stare čevlje, v katerih je hodil po povsem oddaljenih, danes možno popolnoma drugačnih pokrajinah. Zakaj? Ker ohranijo dobri podplati skozi čas tudi tisto, na kar pozabijo avtomobilske gume. (Aleš in Ana Čar)