Ni na voljo

Severni arhivi

Marguerite Yourcenar

Zbirka:: Beletrina
Prevod:: Saša Jerele
Kategoriji:: Prevodno leposlovje

Biografija, avtobiografija in dnevniki
Ocena bralcev:

Trda vezava razprodano

Leto izida

2010

Št. strani

359

ISBN

978-961-242-293-6

29,00 €

Roman Severni arhivi je osrednji in bržkone najboljši del trilogije Labirint sveta, ki jo sestavljata še romana V pobožen spomin (1974) in Kaj? Večnost (1988). Pisateljica v trilogiji pripoveduje zgodbo svoje rodbine, pravzaprav svojih dveh rodov. Prvi del triptiha je posvečen družini po materini strani, Severni arhivi se osredotočajo na očetovo vejo, v tretjem delu pa Yourcenarjeva skozi zabrisano avtobiografsko optiko spregovori tudi o svojem otroštvu. Vendar trilogija Labirint sveta ni običajna družinska kronika in še manj avtobiografsko besedilo. Marguerite Yourcenar, vélika mojstrica zgodovinskega romana, zgodbo svoje družine izkoristi za razmislek o zakonitostih zgodovine, pa tudi o mehanizmih zgodovinskega romana.

Marguerite Yourcenar (1903–1987, Bruselj, Belgija) se je intenzivno posvečala študiju zgodovine in klasične umetnosti. V slovenščino so prevedeni njeni romani Aleksis ali Študija o brezplodnem boju, Hadrijanovi spomini in Opus nigrum ter zbirka poetične proze Ognji. Med drugim je prejela nagrado femina in nagrado erasmus. Bila je prva ženska v Franciji, ki so jo izvolili v Francosko akademijo znanosti. Sodi med najpomembnejše avtorje francoske literature 20. stoletja.

Več o avtorju

Knjiga Severni arhivi se začne zelo nenavadno, s poetičnim opisom Flandrije v prazgodovini, ko je bilo njeno ozemlje še povezano z današnjo Britanijo in ni še prav nič obetalo, da bo nekoč tu živela tudi pisateljica. Ta začetek ex nihilo, ta panoptični pogled čez desettisočletja se nato, kot bi se skozi vesoljni prostor in čas približevala kamera, spušča v konkretno, bližnjo preteklost, v 16. stoletje, v katerem so arhivi prvič zaznali sledi družine, in nato podrobneje v 19. stoletje, k avtoričinim starim staršem in staršem. To približevanje skozi neizmerne razsežnosti prostora in časa določa tudi (ne)pomembnost človeka: "Kot, na katerega konici stojimo, se razpira za nami v neskončnost. Če presojamo rodoslovje s tega gledišča, postanemo vpričo znanosti - ki je sicer pogostoma v službi človeške nečimrnosti - najprej ponižni, saj se ovemo lastne nepomembnosti ob vseh množicah ljudi, nato pa nas obide vrtoglavica." (Tanja Lesničar Pučko, www.dnevnik.si)