Dragi Slovenci, predrage Slovenke, končno smo dobili Montaignove Eseje, izjemno pomembno, prelomno, temeljno delo, ki mora tudi primerno odmevati med nami, so minuli četrtek drug za drugim poudarjali nastopajoči.
Pomen temeljnega dela evropskega humanizma je v uvodnem pozdravu orisala dekanja fakultete dr. Mojca Schlamberger Brezar, v imenu založbe Beletrina se je prevajalcu zahvalil Andraž Gombač. Po pomembnem, a drobnem izboru Esejev, ki so v prevodu Bogomirja Stoparja v eminentni zbirki Kondor pri Mladinski knjigi izšli leta 1960, je zdaj med nami naposled še veličastna integralna izdaja, ki jo je uredila Živa Borak.
Fotografija: Nina Pernat
Živahni eseji, ki jih je plemič v 16. stoletju pisal po umiku iz javnega življenja v samoto domačega dvorca, so zakladnica znanja, izkušenj, bistrih in duhovitih spoznanj, empatije … Nagovarjajo nas še danes, v njih nam Montaigne pripoveduje o prijateljstvu, vzgoji otrok, slavi, vesti, pogumu, strahopetnosti, kesanju, krutosti, knjigah, pijanstvu, spanju – o vsem! In med branjem se niti ne zavedamo, da je marsikaj nam samoumevnega uveljavil prav Montaigne. Pisal je v dotlej vse prej kot običajni prvi osebi, bralca nagovarjal v kramljajočem tonu, na preizkušnjo postavljal tudi lastne teze, pogosto polemiziral s sabo, gradil temelje esejistične zvrsti … Vse to in še marsikaj so v zgoščenih simpozijskih prispevkih osvetlili profesorji dr. Katarina Marinčič, dr. Marko Uršič, dr. Primož Vitez, dr. Martina Ožbot Currie, dr. Miha Pintarič in dr. Tone Smolej, vsi po vrsti zelo veseli vrhunskega prevoda v sodobno slovenščino, ki ga toplo priporočajo tudi francistom. Navsezadnje je Montaigne pisal v »srednji francoščini«, ki je še današnjim Francozom tako tuja, da morajo renesančnega učenjaka prevajati celo njim.
Fotografija: Nina Pernat
Branko Madžarevič, ki je med Slovence v minulega pol stoletja pripeljal Rabelaisova Gargantuo in Pantagruela, Célinovo Potovanje na konec noči in še več leposlovnih mojstrovin, je v pogovoru z novinarko Nino Jerman obudil spomine na 25-letno druženje z Montaignom. Prevajanje Esejev, v katere je zaoral leta 1998, je dokončal leta 2019, sledila so štiri leta urejanja, piljenja, korektur, pisanja spremnih pojasnil in opomb … Zdaj si bo najprej oddahnil, zatem pa prav rad spet prebiral prevedeno, saj med pripravljanjem tako zahtevne izdaje ni bilo časa za sproščeno, neobremenjeno uživanje in vrednotenje. Veseli se vračanja k mnogim presenetljivo svežim esejem, ki jih na 1300 res ni malo.
Kjerkoli odpremo katero od treh knjig, se pred nami razprostre podčrtanja vreden odlomek. Mar drži, da moraš lastne misli skrčiti, če želiš v možganih narediti prostor za tuje, se sprašuje Montaigne: »Kot se rastline zadušijo, če jih preveč zalivaš, svetilke pa, če jim dolivaš preveč olja, lahko rečem, da se od pretiranega študija in učne snovi začne tudi dejavnost duha dušiti v zadregi, ko se ji sredi mnoštva različnih stvari ne posreči več izmotati iz klobčiča. Vsej sključeni in čepeči pod pezo bremena. Ampak stvari se godijo vendarle čisto drugače, zakaj polnejša ko je naša duša, bolj se razteza. In iz primerov starodavnih časov, nasprotno, lepo vidimo, da so bili mnogi, ki so spretno vodili politiko, veliki vojskovodje in veliki svetovalci pri pomembnih državnih zadevah, hkrati tudi veliki učenjaki.«
Da, mnogi bodo brali Eseje – in marsikdo bi jih moral!
