Akcija
- 41 %
Nagrada Fabjana Hafnerja

Moje leto v Nikogaršnjem zalivu

Peter Handke

Prelistaj knjigo

Zbirka:: Beletrina
Prevod:: Amalija Maček
Kategorije:: Roman

Prevodno leposlovje

Beletrinin jesenski bazar
Ocena bralcev:

Vsa ljubezen ni zalegla, če nisem imel kraja.

Trda vezava, ščitni ovitek

Leto izida

2021

ISBN

978-961-284-744-9

34,00 €

20,00 €

prihranite 14,00 €

Moje leto v Nikogaršnjem zalivu velja za osrednje prozno delo nobelovca Petra Handkeja. Poznavalci njegovega opusa se ob tem romanu navdušujejo nad njegovima veličino in epskim zamahom, pa tudi nad nekonvencionalnostjo, saj gre za postmodernistični roman, prepreden z metafikcijo, ki pogosto meji na dokumentarno, dnevniško pisanje. Impresivno delo, ki se razteza čez dobrih 600 strani in ga je prevedla Amalija Maček, spremlja protagonista, ki se po dolgih letih potovanj ustali v predmestju Pariza, ki ga imenuje Nikogaršnji zaliv. Tu začne med sprehodi in vsakodnevnimi opravili kontemplirati drugo preobrazbo: »Nova preobrazba je bila nujna, in za razliko od tiste, ki me je napadla iz zasede, sem si želel, da bi tokratno preobrazbo sprožil sam. Nad drugo preobrazbo sem hotel imeti nadzor.« Da pa bi jo dosegel, mora ostati v zalivu, zato namesto njega potuje sedem njegovih prijateljev, »večno nedovršenih, nepopolnih, nebogljenih, hladnih, vročih, vedno v pogonu«. To so tesar, slikar, prijateljica, bralec, pevec, sin in duhovnik. Pripovedovalec si zamišlja njihova doživetja in vztrajno priklicuje želeno preobrazbo. Kot je pojasnila prevajalka Amalija Maček, je Handke roman »opredelil kot 'pravljico za sodobne čase'. Še tako običajen gozd ali na videz dolgočasno predmestje v njegovih zapisih postane mitski kraj samote, kjer prvoosebni pripovedovalec šele začuti pravo bližino daljnih prijateljev, ki potujejo po vsem svetu. Knjiga kot zemljevid odnosov. Knjiga, ki išče kraj, na katerem bi lahko bila napisana.« Zanimivo je, kako se Handke skozi pisanje ukvarja z dejanjem pisanja; popelje nas od razmišljanja, raziskovanja in analiziranja tega, kje, kdaj in na kakšen način piše, do samega nastajanja knjige, njenih značilnosti, posebnosti. Izkaže se kot vznesen opazovalec ljudi, odnosov, krajev in pojavov, njegovo pisanje je filigransko, a ne izumetničeno, saj ostaja v stiku s sabo: pišočim - ustvarjajočim. Roman je paradoksalno preprost in kompleksen, razmahnjen in strnjen, vabljiv in odmaknjen, klasičen in eklektičen. Sprehodi po Nikogaršnjem zalivu, ki prekipeva od navdiha, brbota od življenja in se bohoti od besed, so prav takšno pisanje, ki bi ga pričakovali od nobelovca: virtuozno.

Peter Handke (1942) je eden največjih živečih avtorjev na svetu. Za svoj izredno obsežen in kakovosten opus, ki obsega dramska besedila, filmske scenarije, poezijo in prozo, je leta 2019 prejel Nobelovo nagrado. Njegov slog je senzibilen, jezik izredno muzikalen in poetičen, prikaz dogajanja izostren in neizprosno iskren. Po materi ima Handke tudi koroškoslovenske korenine, Slovenija oziroma še bolj Jugoslavija pa v njegovih delih zavzema mesto pravljične »devete dežele«, ki jo avtor (pretirano) idealizira. V skoraj vsakem njegovem delu najdemo čudovite opise Slovenije, sam je tudi prevajal dela slovenskih avtorjev (Florjana Lipuša, Gustava Januša, Fabjana Hafnerja). V slovenščino je prevedenih več njegovih del.

Več o avtorju